Zgodbe iz Svanetija

Spet sneži. Ja spet! Vsak dan od našega starega novega leta se prebudimo v megleno jutro z nekaj centimetri novega snega. Najina jutranja rutina s Saro je vsak dan enaka. Jutranje umivanje zob, izbiranje oblačil, copati. Pa še malo cartanja in čopek, če je pri volji. Potem se po dolgem hodniku odpraviva do vrat, po poti pa opazujeva novo zapadli sneg in svanske stolpe skozi okna. Skozi vrata po stopnicah, ki jih počasi ampak stabilno prehodi sama. Na terasi pozdravila našega kuža in potem hitro v kuhinjo. Sara pohrusta jutranje jabolko ali banano, ki si ga sama postreže na svojem stolčku, jaz pa ta čas zakuril ogenj. V naši veliki peči, ki služi ogrevanju in kuhanju ter peki kruha.

Tu v Svanetiju se pozimi vse vrti okoli peči. In zakuriti to našo gromozansko peč je umetnost! Ponoči se ohladi, zato moram zjutraj previdno izbrati manjše kose suhega lesa, pa malo papirja in potem piham in piham…in ogenj je tu! Potem moram počakati, da drva res dobro zagorijo, že skoraj zoglenijo, da lahko dodam kos večjega lesa. In potem peč prične ogrevati kuhinjo. Pristavim vodo in si skuham kavo ter pripravim Sari zajtrk. Jajčka, kruh, ovsena kaša, jogurt…vsak dan kaj novega! Zame bi bilo idealno jutro posedanje ob peči, priprava okusne lečine juhe in poslušanje indie rocka, Sara pa ima ponavadi drugačne načrte. Ko zaključi z zajtrkom, steče do omarice z zimsko opremo, si nadane kapo in eno rokavico ter mi z drugo rokavico pomaha ter z iskricami v očeh reče: “Mami, seg, toli!”. Kar v prevodu pomeni, greva ven na sneg. Oziroma po gruzijsko tovli. Oblečeva še kombinezon, šal, tople zimske škornje ter drugo rokavico. Potem vzame malo kruha ter pri vratih čaka, da ji odprem. Ko se oblačim jaz, gre ven, pokliče našega malega kuža in mu kaže kruh. Mogoče ga še malo pogrize, potem pa mu ga le poda. Potem prelagava sneg in gradiva piramide iz drv. Pa opazujeva mogočen Tetnuldi in štejeva njegove oblake. Pa mahava helikopterju, ki na izhodišča vozi turne smučarje. Odkar je tri tedne nazaj s skupino letel tudi Mate, je ko vidi helikopte njen vzklik vedno: ” Hoptej, mama!”

Včasih se s sankami odpraviva v dolino, po nakupih, na bazar po sveže sadje in zelenjavo, na obisk k prijateljem ali pa delat. Sanke obožuje in to je tudi edini način, da lahko sploh kamorkoli prideva po ledu, ki prekriva naše ulice. Vedno s sabo vzamem pohodniški nahrbtnik, da potem noter nabašem kupljene stvari. Živimo na vrhu hriba in pot nazaj je zaradi ledu, svežega in mehkega snega ter strmine tako najlažja. Do naše hiše pozimi pač res težko pridemo z avtom, tako da gremo tudi v trgovino peš.

Večino zimskega časa pa vseeno preživiva v kuhinji. Ob mrzelem, rezkem zraku in temperaturah globoko pod ničlo ti drugega ne preostane. Tako uživava ob knjigah, Sara obožuje obešanje perila, jaz eksperimentiram v kuhinji z začimbami. Začela pa sem peči tudi kruh. Saj sem ga že kdaj prej v Sloveniji, ampak tisto je bilo čisto nekaj drugega. Kruh v Svanetiju je…nekaj kar mora vedno biti doma. Kruh je del vsakega obroka in je simbol doma. Ko se ob večerih peče kruh, se vsi zberejo ob peči ter ob pogovoru čakajo na prvi hlebček, ki ponavadi izgine v parih minutah. Dokler se nismo preselili v Lanchvali, kjer trenutno živimo sami, saj je babica čez zimo v Moskvi, je kruh pekla druga babica. Pa matetova mama. Ali pa smo ga kupili. Nikoli, res nikoli me peka kruha ni pretirano zanimala. Najbrž zato, ker nisem pretiran ljubitelj. Če že, so mi všeč temni kruhi s različnimi semeni…

Ob preselitvi sva kruh kupovala. V pekarni v mestu imajo dobrega. Lavashi ali puri, nizek kruh, ki ga pečejo v velikih glinenih pečeh z ognjem na sredini. Sara peku vsakič navdušeno pove, da bi ona: ” kjuh!”. On pa ji odlomi kos kruha in ji ga poda na sanke. Potem ga z navdušenjem gloda, dokler ne pride mimo kakšen kuža, jo milo pogleda in prosi za kruh z velikimi, lačnimi očmi.

Potem pa sem nekega jutra, ko je Mate že odšel s skupino na turo ugotovila, da imamo v shrambi nekaj vreč moke. V glavi se mi je utrnila ideja…kaj pa če bi spekla kruh? Vzela sem veliko posodo za kruh, v kateri ga vedno mesi babica in preveval me je občutek nemoči, veličine in radovednosti. Ta posoda je gromozanska in ko daš v njo kilo moke, zgleda, kot da komaj prekrije podenj. Torej bo treba dati več. Posodo sem napolnila do tretjine in jo prenesla do mize v kuhinji. Nimam pojma, koliko moke je bilo v njej. Nekaj kilogramov. Po občutku sem potem dodala suhi kvas v sredino v jamico, okrog posula nekaj žlic soli ter z toplo vodo zalila najprej kvas, čez par minut dodala še nekaj vode in pričela mesiti. Ko je bilo testo kompaktno ampak še precej lepljivo sem posodo zaprla in ga dala vzhajat ob peč. Sedla sem na klop, še vedno polna adrenalina in razmišljala, kaj bo nastalo. Naredila sem vse tako, kot naredi babica. Mogoče pa bo!

Čez nekaj ur, ko sem posodo odprla, je testo zraslo že čisto do roba. Očitno je bilo kvasa dovolj! Sara je od navdušenja, ki ga je zaznala pri meni, začela poskakovat in plesat. Skupaj sva potem še enkrat zgnetli testo, ter ga z nožem razdelili na okrogel kovinski pladenj za kruh, da dodatno še drugič vzhaja. Pa še malo moke povrhu. Saro sem potem komaj prepričala, da še ni za jest. Seveda je vseeno poskusila košček testa, ker ona vse poskusi, tudi barve za slikanje in papir.

In potem seveda zabaven del. Pri babici zgleda preprosto. Na pomokanem pladnju pregneteš kepo testa in jo oblikuješ v oval. Pa nujna luknja v sredino in potem testo položiš na vrh peči, da se delno zapeče spodnji del. Potem pa z lopatko v vročo peč. Ta del mi je še kar uspel. Po občutku sem kruh pustila nekaj časa v peči, temperature seveda ne poznam. Ko sem odprla vratca, je kuhinjo napolnil vonj sveže pečenega kruha. Vonj po domu. In ljubezni.

Od takrat vsake par dni zamesim testo. Vsakič je boljše, kruh je bolj rahel, dobila sem občutek za pravo količino soli, vode in kvasa. Poskusila sem ga tudi napolniti z krompirjem in sirom, kot to počnejo gruzijke. Malo sem tudi eksperimentirala in ga napolnila z zeljem in lečo. V tem zimskem vremenu pač rabim malo adrenalina! 🙃

In imeti doma svoj, čisto svoj svež kruh, je neprecenljiv občutek. Sploh ko je pripravljen brez tehtnice in številk. Po notranjem občutku. Kot vse v mojem življenju! ❤️

Ko se spuščam v dolino v trgovino, mi pod nogami škripa sneg. Previdno moram postavljati noge, da mi ne zdrsne na debelem ledu, ki se skriva pod sveže zapadlim pršičem. Pred kratkim smo se preselili v hišo moževe babice, tu zraven bomo spomladi začeli graditi svoj dom. Hiša je stara, sezidana v starem svanskem slogu z dolgim koridorjem in z velikimi okni. V kuhinji imamo veliko peč na drva, ki nas sedaj v zimskem času greje. Sobo, kjer spimo ogrevamo z električnim radiatorjem. Hiša stoji na vrhu predela Lanchvali v Mestii. Do nas vodi ozka cesta med ostalimi hišami in stolpi. Pozimi parkiramo avto nižje in se peš odpravimo domov, cesta je namreč precej strma in težko prevozna. Tako se v trgovino s Saro podava kar z pohodniškim nahrbtnikom. Saro si na najbolj strmem delu posedem okoli vrata, nižje, ko postane bolj položno pa gre sama. V trgovino tako ne hodimo veliko, večinoma greva do bazarju po svežo zelenjavo in po mandarine.

Bela odeja je prinesla nad Svaneti tišino. Pozimi se vse umiri. Zgodaj zjutraj čudoviti odtenki barvajo gore, zunaj pa je ponavadi krepko pod ničlo. Že decembra, najnižje temperature pa bodo januarja po gruzijskem starem novem letu. To je moja tretja zima tu. Navadila sem se na mraz, v moji omari so sama topla oblačila in za izgled čevljev mi ni več mar, samo da ne premočijo. Ampak ta zima je drugačna. Ni miru in spokojnosti ob prihajajočih praznikih.

Smo v vojni!

Vojni za luč. Za toploto. Za elektriko.

V Svanetiju nimamo zemeljskega plina, ki je cenejši kot elektrika. Za ogrevanje uporabljamo samo elektriko in v Svanetiju je zastonj. Naši ledeniki in reke proizvajajo na jezu – hidroelektrarni Enguri, kar tretjino elektrike za celotno Gruzijo in tudi za Abkhrazijo. Imamo še 4 druge hitro elektrarne znotraj Svanetija. Elektrika je bila v Svanetiju vedno zastonj, kar pa ni po godu določenim ljudem in elektro podjetjem.

Zadnji dve leti smo imeli veliko izpadov električne energije, lansko Novo leto smo preživeli v temi. Zadnje tri mesece pa je bilo teh izpadov ogromno. Zadnji v začetku decembra je trajal dva dni in pol. Nihče ni točno vedel zakaj; elektro podjetje, ki skrbi za transformatorje v Mestii je reklo, da so okvare na linijah. Domačini pa so ob preverjanju lokalnih postaj ugotovili, da temu ni tako. Tu nekaj zelo smrdi!

V Svanetiju in v Gruziji je v zadnjih dveh letih porast rudarjev kripto valut. Gruzija naj bi bila na drugem mestu po proizvajanju elektronskega denarja v svetu. Veliko ljudi je v tem videlo dober zaslužek. In domačini so skupaj z elektro podjetjem prišli do zaključka, da so izpadi elektrike povezani z rudarjenjem. Svaneti ima okoli 20.000 prebivalcev in po izračunih elektro podjetja naj bi porabili dnevno enako število kilovatnih ur kot glavno mesto Tbilisi, ki ima 2.000.000 prebivalcev. Zaradi preobremenitev linij so očitno izkljapljali elektriko določenim območjem. Vse dobro in prav. Ampak ko pustiš ljudi v Svanetiju brez luči in ogrevanja sredi zime, ko temperature ponoči padejo pod -20 stopinj, veš da tako nebo šlo. Ljudje so se uprli. Smo se uprli.

Nešteto objavam na socialnih omrežjih so sledili štrajki na ulici. 27. decembra so ljudje zaprli edino cesto do Mestie in vztrajali cel dan in noč. Potem tudi 28. in 29. decembra.

Elektriko smo te dni občasno imeli, ampak tako šibko, da je voda v bojlerjih ostala hladna, pralni stroji so se ustavili sredi pranja, električne pečice pa so lahko delovale samo na minimalnem gretju.

Ljudje v Svanetiju živijo skromno in so vajeni življenja brez elektrike. Dolgo elektrike tu ni bilo oziroma je bila dobava zelo slaba. Moj mož mi je povedal, da v njegovem otroštvu elektrike velikokrat ni bilo več tednov. Turizem pa ne more brez elektrike. Če ne moreš segreti sob za smučarje in obiskovalce naše zimske pravljice, bodo odšli drugam. V večje hotele, ki imajo svoje bencinske generatorje ali pa v druga smučarska središča. Ker je to prva “normalna” sezona po izbruhu virusa in po zaprtju sveta, si ljudje seveda želijo, da lahko normalno delajo in si zaslužijo denar za preživetje.

Ljudje so se 29. na protestu dogovorili, da bodo stvari vzeli v svoje roke. V Svanetiju največ velja prisega posameznika pred ikono ( relikvijo) in bogom, zato so se odločili, da se 30. decembra moški člani vseh družin zberejo v centru pri cerkvi, kjer bo vsak prisegel, da ne rudari oziroma, da ne bo več rudaril. Če koga ne bo, le ta nekaj skriva.

30. decembra smo se komaj prebili z avtom do centra, kje sem pustila Mateta, da gre v cerkev. Toliko avtomobilov še nikoli nisem videla v centru. Prisego pred ikono so opravili vsi moški, Mate mi je povedal, da so bili prisotni predstavniki vseh družin. Prisego je težko prevesti, saj je bila povedana v svanskem jeziku, je pa v bistvu preklela vse rudarje in jih obsodila na smrt, če bodo z rudarjenjem nadaljevali… Prisego so izrekli tudi predstavniki občine in mestni župnik, ki ga tu vsi kličejo mamao. Zanimivo je, da je mamao tudi pred vsemi priznal, da je tudi sam rudaril z enim računalnikom, ampak je prisegel, da ga ne bo več prižgal.

Hkrati so ljudje zahtevali tudi, da prisego opravijo tudi po ostalih vaseh. Tako bi celoten Svaneti opral svoje ime in s tem vrgel kost elektro podjetju, ki se zgovarja na rudarje kriptovalut. Vsem ljudem je namreč jasno, da je glavni cilj države in elektro podjetja, da postane elektrika v Svanetiju plačljiva.

Sama menim, da je za izpade krivo oboje, rudarjenje in želja po denarju elektro podjetja. Saj po eni strani razumem, da bi morali plačevati, ampak tu je dogovor, ki ga je država sklenila s Svanetijem že ob gradnji jeza Enguri v 80 letih prejšnjega stoletja. Dogovor, da v zameno za poseg v nacionalni park in naravno okolje Svanov, dobijo ti elektriko zastonj.

Kaj vse se tu dejansko dogaja in kaj je v ozadju ne ve nihče, lahko samo ugibamo. Dejstvo pa je, da od prisege imamo elektriko. In ni še prišlo do izpada. Zelo nenavaden, nov občutek, saj smo se dnevnih izpadov že prav navadili. Na nočni omarici sem ves čas imela kape in spalno vrečo za Saro v primeru nočnega izpada. Zabavno je bilo tudi opazovati, kako so vsi na plan privlekli polnilcem za telefon vsakič, ko je po izpadu elektrika prišla nazaj. Zaenkrat zgleda, da sta odločenost in trma Svanov zalegli in da smo vojno za luč dobili…

So pa danes, 3.1.2021 v elektro podjetju podali izjavo, da je poraba elektrike še višja kot prej, ampak zakaj sedaj ni izpadov, ne vemo.

Mi pa uživamo. Kaj pa nam drugega preostane? Vsak dan zunaj na snegu, zvečer pa ob topli pečki, šipkovem čaju in kozarcu vina. Lepo nam je, pa če imamo elektriko ali pa ne!

Tu v Svanetiju ima noseča ženska nek poseben status. Sedi doma, je dobro hrano in predvsem veliko hrane. Tu in tam gre tudi ven, ampak vedno manj. Po šestem mesecu pa skoraj nič. Če pa že, pa z avtomobilom. O nosečnosti se ne govori in o nerojenem otroku tudi ne. Nekje v začetku devetega meseca se ponavadi odpravi v dolino v najbližji Zugdidi ali pa v Tbilisi, kjer počaka do poroda. Pri njej med porodom je zraven sestra, mama, prijateljica. Mož pa čaka na hodniku, ter otroka vidi šele, ko sta z mamico na oddelku. Po porodu so vsi navdušeni, sledi tudi obvezna objava na Facebook o rojstvu. Potem morata mamica in dojenček počivati. In šele po dveh mesecih lahko malček pokuka ven iz hiše. Ampak samo malo, na dvorišče. Vsaj do prvega leta mora otrok pač biti doma. In mama tudi.

Oče je razen obveznih poljubov in objemov izključen iz skrbi za otroka. Ga ne previja, ne nosi, ne umiva, kasneje ne hrani. Za vse to skrbi mama, pomagajo ji tašča in ostale ženske v hiši. Seveda so tudi moški, ki pomagajo in so del dojenčkovega in otrokovega vsakdana, ampak jih ni veliko.

Ko sva se z možem pogovarjala o otroku, sem mu povedala, da bova za otroka skrbela skupaj. Ker sva starša oba. Strinjal se je in tu je bila zgodba zaključena.

In potem je prišla ona.

Pričakovana. Ampak vseeno kot veliko presenečenje. Oba sva bila prepričana, da bo on. Izbrala sva njegovo ime in vsi bližnji so vedeli, da bo itak fantek. Moj notranji čut se še nikoli do takrat ni zmotil.

Prvo polovico nosečnosti sem preživela res aktivno. Veliko sva bila po hribih, čeprav mi je na trenutke pobiralo sapo. Pripravili smo zemljo in živali za zimo, potem je prišla smučarska sezona in delo s skupinami, ki so prišle prevetrit možgane na naše gorske strmine.

Vsako jutro, ko se je skupina odpravila na turo, sem šla na dolg sprehod po zmrznjenih poteh okrog Mestie. Mrzel zrak v mojih pljučih in močno gorsko sonce ter krave. Imela sem občutek, da vedo da sem noseča. Tako spokojno in zvedavo so me gledale. K naši hiši je takrat prišla tudi potepuška mačka, ki me je potem vsak dan spremljala na potepih. Vedno, ko sva se kje ustavili, je zapredla, kot da poje uspavanko mali pikici v trebuščku.

Popoldneve smo preživljali okoli po Mestii. Na bazarju, v muzeju, kinu, po ulicah. Zvečer pa ob živi glasbi v lokalnih gostilnah nazdravljali življenju. V tem obdobju mi je ogromno pomenilo druženje, hiter, deloven tempo.

V tem času bi mogla v dolino na pregled. Dolga pot do Tbilisija in nazaj mi ni dišala. Odločila sva se, da greva na pregled kar v Mestio. Samo tokrat. Potem pa sva ugotovila, da imamo novega ginekologa. Porodničarja, ki je študiral in delal v največji porodnišnici v Moskvi. Drugače domačin, doma v bližnji vasi. Kljub nezmožnosti direktne komunikacije, se je vez vzpostavila. Kasneje sem vse preglede opravila pri njemu, odločila pa sem se tudi, da z njegovo pomočjo rodim.

Res nisem bila najbolj tipična svanska nosečnica. Kljub mrazu in zimi do aprila, sem vsak dan čim več časa želela preživeti zunaj. Njihove tipične jedi za nosečnice, ki vsebujejo ogromno sladkorja in maščob mi niso dišale. Nad tem se je najbolj hudovala babica. Naše sosede so z zanimanjem opazovale obliko mojega trebuha in mi povedale, da bo vsekakor fantek.

Potem pa sta se zgodila dva zame prelomna dogodka.

Prvi je bil pregled v petem mesecu, tako imenovana morfologija. Tam mi je zdravnik z iskricami v očeh povedal, da bo punčka. “Gogo ikneba”. In ulile so se mi solze. Mate me je z strahom v očeh pogledal, jaz pa od veselja nisem vedela kaj naj rečem. V glavi sem morala začeti čisto nov proces dojemanja moje deklice. Nikoli prej nisem resno razmišljala o otroku, in tudi ko sem na testu zagledala plusek, se nisem videla kot mama. Niti nisem čutila nič posebnega, razen vznemirjenosti. Potem sem iz dneva v dan gradila zgodbo in z tistim dnem dodala nov košček. Da bom dobila hčerko. Mislim, da sem v tistem trenutku tudi začutila, da postajam mama.

Po pregledu sva sedela v avtu in se spogledala. Tudi ime za deklico je bilo že izbrano. Poznega januarskega večera nama ga je zaupala Matetova daljna sorodnica, poetinja Goguca Kherghiani. Tako je bilo ime njeni mami in ko nama je z posebnim sijem v očeh zaupala ime, sva ga oba podzavestno takoj vzela za svojega.

Drugi prelomni dogodek pa je bil prihod virusa in zaprtje vsega. Zadnjo smučarsko skupino sem domov poslala v začetku marca, bili so eni zadnjih, ki so zapustili Mestio. Od takrat naprej pa vse do poroda nisem videla več nikogar razen mojih domačih in domačinov, ki so si upali na cesto. Šele takrat so vsi okoli mene dojeli, da nekako spadam sem. Noseča tujka, ki ne govori rusko.

Umirila sem se. In odklopila. Od sveta, od mojega prejšnjega delovnega razmišljanja in življenja. Veliko sem hodila v naravo in takrat sva bili samo ona in jaz. Pela sem ji, se pogovarjala z njo, ji pripovedovala zgodbe. Začela sem se tudi zavedati, da me je poroda strah.

S strahom se vsak spopada na svoj način. Zavedala sem se, da sem s tem, ko sem ga ozavestila, naredila ogromno. Zanimivo je, da tu v Svanetiju ne poznajo šole za starše, kot jo poznamo v Sloveniji. Moja tašča se je od srca nasmejala, ko sem ji povedala, kako se na porod pripravljajo ženske in tudi njihovi partnerji. Tu sem se morala z vsem seznaniti sama. Potem sem malo brala, malo pisala, fotografirala, pela, govorila sama s sabo. Veliko so mi pomagali tudi pogovori s eno od prijateljic, Mario, ki je takrat še živela v Mestii. Ob odločitvi, da ostanem in rodim v Svanetiju, sem ugotovila, da strahu ni več. Ostalo je samo pričakovanje in neizmerna želja, da jo končno spoznam.

23. Junija sem prehodila 10 kilometrov, z Matetom sva zvečer pripravila okusno večerjo ob svečah, saj je spet zmanjkalo elektrike. Ponoči so se začeli popadki in cel naslednji dan sem preživela v udobju doma in v pripravah na največjo spremembo v življenju.

In potem je prišla ona.

25. Junija zgodaj zjutraj. Mirno, v tišini med kavkaškimi vršaci. Z mojim možem, ki se je izvrstno izkazal kot prevajalec ter zdravnikom, ki mi je pomagal, ampak mi pustil, da sem rodila v svojem tempu.

Mojo punco sem prvič na sprehod peljala po enem tednu. Na kratek sprehod. Ampak potem vsak dan dlje in za dalj časa. Pri mesecu in pol smo jo prvič peljali nad 2000 metrov. Pri treh mesecih je dobila svoj prvi potni list, pri treh in pol pa je prvič šla z letalom v malo podalpsko državico, da spozna svojo slovensko družino.

Našo pot je z rahlim zmajevanjem z glavo sprejela tudi gruzijska družina in vsi ostali. Saj druge izbire niso imeli. Zmajevali so tudi, ko je bil moj mož res prisoten, že od poroda naprej. Svakinja je izrazila pristno začudenje nad obnašanjem svojega brata. In tudi občudovanje.

In od takrat je življenje res drugačno. Postala sem mama. Oziroma je moj mož postal mama, saj po gruzijsko mama pomeni oče, deda pa pomeni mama. Torej sem postala deda. In res je fajn.

Prvič na letalu.

Temačni vrhovi visokega Kavkaza se dvigajo nad ozke doline iz katerih derejo ledeniški potočki. Majhne vasice so raztrošene vsepovprek. Med starimi svanskimi hišami in lesenimi ograjami se v nebo mogočno dvigajo starodavni stolpi, ki dajejo pokrajini temačen privdih. V Mestii je 6 starih vasic združila moderna gradnja, imamo moderen park, policijsko postajo, upravno enoto, občinsko stavbo in sodišče. Pa nešteto mikro trgovinic in guesthousov in hotelov. Ampak duša Mestie je še vedno vaška, rahlo melanholična. Takšna kot je bila ob osamosvojitvi Gruzije, takšna kot je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, takšna kot je bila 300 in več let nazaj. Duša je ostala ista, tudi ljudje. Kljub prihodu elektrike, notranjih stranišč in kopalnic ter centralnemu ogrevanje. Pa vsej možni tehnologiji in internetu in socialnim omrežjem.

Divji Svaneti.

Večina tujih obiskovalcev opazi zlitjem modernosti z porušeno preteklostjo. Uživajo v razgledih, vrhunski hrani in vinu, hodijo v gore. Zvečer se podružijo v kinu, Buba baru ( kjer srečaš veliko lokalcev) ter v lokalnih restavracijah pojedo hachapuri, spijejo kozarec Kinzmaraulija ter prisluhnejo tradicionalni glasbi. Na bazarju kupijo svansko sol, sprehodijo se po ulicah in se čudijo nad kravami, ki se po celodnevnem potepanju ležerno vračajo domov. Fotografirajo večerno posedanje moških ob cesti pa obvezni sončni zahod in čudovite rdeče odtenke, ki barvajo vrhove Bangurianija in Tetnuldija. Pozimi se spuščajo po smučiščih Hatsvali in Tetnuldi ter na Turni smuki spoznavajo lokalne smučarske vodnike ter smučajo po divjih terenih prostranega Kavkaza. Poleti se z lokalnimi gorskimi vodniki podajo na okoliške vršacem ter občudujejo gromozanske ledenike ter divjo naravo. Obiskovalci ob obiskih visoko ležečih gorskih vasic občutijo tudi gostoljubnost lokalnih prebivalcev, ki ti bodo brez vsakršnega plačila odprli vrata v svoj dom, ti postregli z okusnim domačimi dobrotami in ti natočili kozarček ali dva doma pripravljenega alkohola in domačega kompota.

Pa saj vse zgoraj našteto je Svaneti. Ampak v sebi skriva še veliko več…

Pa pojdimo v preteklost. Ljudje med vrhovi visokega Kavkaza že stoletja živijo življenje, ki si ga večina ljudi sploh ne more redstavljati. Tako zelo samosvoji, tako zelo ponosni, tako zelo divje nedosegljivi. Veliko pričevanj preteklosti ni. Vsaj zapisanih ne. Obstajajo stare fotografije in posnetki, ki so jih naredili pogumni ljudje v 20. stoletju; tisti, ki so si upali priti v Svaneti. Ostalo so ustna izročila, pesmi in poezija, freske in poslikave, pa seveda stolpi. Stolpi, za katere obstaja več različnih teorij, zakaj so bili zgrajeni, najbolj logična je zaradi vremenskih razmer, najbolj divja pa zaradi krvnega maščevanja. Večkrat sem že napisala, kako sem med potovanjem po ostalih predelih države doživela različne odzive na moje življenje v Svanetiju. Največ začudenja in zaskrbljenosti sem prejela od prijateljice Gvantse iz Tbilisija. Kar ni mogla verjeti, da bom ostala v Svanetiju. Da sem se tu poročila z lokalcem in da bom tu vzgajala otroka. Ko se z možem v Tbilisiju usedeva v taksi in taksist ugotovi, da je moj mož Svan, nastopi v avtu ena taka neopisljiva tišina, spoštovanje. Strahospoštovanje. Velikokrat sem razmišljala zakaj.

Odrezanost od preostalega sveta je Svane, kakor se poimenujejo lokalni prebivalci, prisilila v neodvisnost, samozadostnost. Ljudje v dolini so se jih vedno bali. Stik z njimi so imeli večinoma takrat, ko so Svani na svojih konjih prišli v dolino po dobrine. V glavi so si “dolinarji” ustvarili divjo sliko Svanetija, divjo sliko Svanov. Veliko ljudi iz Gruzije ni še nikoli bilo v Svanetiju, verjamejo pa seveda vsem divjim zgodbam. Pa saj je veliko teh zgodb resničnih. Svani so pa seveda zelo ponosni na vse legende o njih in na svojo zgodovino. V času, ko so bili tako izolirani od zunanjega sveta pa so ustvarili svoja nenapisana pravila, ki veljajo še danes. Večina le teh je za zunanji svet nekako nesprejemljivih. Zaradi teh pravil je v ne tako daljni preteklosti v Svanetiju vladalo drugačno vzdušje. Svaneti je bil za ostale ljudi nedosegljiv, pretiran pogum pa si lahko plačal z življenjem. Seveda so pod posebnimi pogoji v Svaneti prihajali tudi tujci ter ostali Gruzijci. Vendar si moral imeti res dober razlog. Prišlo je nekaj plezalnih odprav, tudi iz Evrope. Spoznala sem poljski par, o katerem sem pisala že v en od prejšnjih zapisov. Ona dva sta pod pretvezo ruskih novinarjev 40 let nazaj v spremstvu Svana vstopila in dva tedna preživela v Svanetiju. Njuna zgodba me je tako navdušila, hkrati pa v meni sprožila nešteto vprašanj. Moj mož mi ob večerih večkrat pripoveduje zgodbe o Svanetiju, ki se jih spominja on in pa zgodbe, ki so mu jih zaupali starši, stari starši.

Ljudje so še danes zelo zaščitniški do svoje ožje in širše družine, do zemlje. Največji vrlini moškega sta poštenost in ponos, ki izhaja iz družinskega imena in zgodovine. Ženske so zelo pomembne, v hiši podpirajo vse štiri vogale. Vzgajajo otroke, skrbijo za hrano, živali, čistočo doma. Moški pa skrbijo za stike z sosedi, za odnose med klani in za dobro ime družine. Eno izmed res posebnih pravil je, da ženske članice družine ne morejo podedovati zemlje in s tem družinske hiše. Ko se ženska poroči, s tem izgubi pravico do vsega, kar pripada njeni družini. Preseli se k možu, njeni otroci pa dedujejo po moževi strani. Zaradi tega je še danes vsem družinam pomembno, da imajo vsaj enega moškega potomca. Med drugim predvsem zato, da zemlja in posestvo ostaneta v primarni družini. Če moškega potomca ni, bo po smrti očeta vse premoženje pripadalo najbližjemu moškemu sorodniku, ne njegovim ženskim potomkam. V družini mojega moža je njegova mama ena od šestih sestra. Zaradi tega so se odločili, da kot starša mojega moža napišejo njegova babico in dedka. Tako je uradno na papirju moj mož napisan kot brat svoje mame. Edini moški potomec. Ki bo po smrti starih staršev podedoval posestvo. In to je stalna praksa tu, saj si nihče ne želi, da zemlja ne ostane v ožji družini.

Tu je tudi pravilo, zaradi katerega še danes potekajo borbe. Prave borbe. Če celotna družina zapusti zemljo, hišo in se preseli, ta sedaj pripada najbližjemu sorodniku, moškemu potomcu seveda. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, se je zaradi ekonomskih razlogov in težkega življenja ter upanja po boljšem življenju v mestih iz Svanetija odselilo ogromno družin. Marsikatero zemljo in posestva so glede na pravilo prevzeli bližnji sorodniki. Sedaj pa te družine vidijo prihodnost v turizmu in si želijo zemljo nazaj in prihaja do res grdih sporov.

Vročekrvni Svani so svoje ozemlje v preteklosti skrbno varovali. V Svaneti so lahko vstopili samo člani družine, torej Svani. Kot sem napisala zgoraj, so bili dobri prijatelji in ostali obiskovalci redki, v Svaneti so si upali samo v spremstvu enega od Svanov. Ena od zgodb, ki nam jo je zaupal prijatelj iz Tbilisija mi je še posebaj ostala v spominu. Ko je bil star deset let, leta 2000, so se z očetom in stricem z staro Lado njivo odpravili na pogreb starega prijatelja v Mestio. S seboj so vzeli dva kalašnika in se po ostrih ovinkih slabe ceste začeli vzpenjati proti Mestii. Oče mu je zabičal, da se mora, če padejo v zasedo skriti pod sedež in počakati, da se dogovorijo. Ko so ob cesti zagledali oborožene Svane, se je hitro skril, stric in oče pa sta se z puškama odpravila proti skupini Svanov na cesti. S seboj sta vzela vino in sir iz Kakhetija kot podkupnino, ter se dogovorila, da lahko dokončajo pot do Mestie in se udeležijo pogreba. Najprej so jim še pobrali vse cigarete, potem pa so ji spustili naprej. Imeli so srečo.

Še v devetdesetih letih pa je bilo precej normalno tudi, da moški ugrabi žensko, s katero se želi poročiti. Ta navada naj bi bila stara skoraj tisoč let. Kasneje jo je gruzijska vlada izkoreninila z strogimi kaznimi, je pa v neki meri še vedno prisotna, predvsem v glavah vaških ljudi. Lansko leto je mojo dobro prijateljico, ki ni poročena, kar dva meseca osvajal, dobesedno nadlegoval moški iz ene od starih vasi. Prijateljico je bilo že kar strah, da jo bo res ugrabil. Po posredovanju nekaj prijateljev tu iz Mestie, jo je pustil pri miru. Sliši se grozno, da je v preteklosti bilo to čisto normalno. Z vidika ženske se mi zdi to prav grozno. Ampak tako so pač ljudje živeli. To so doživele še moževe babice, čeprav je njuna zgodba rahlo drugačna. Še vedno pa je velika redkost, da se ženska ob morebitni smrti moškega ponovno poroči. Normalno je, da ostane z moževo družino in skupaj z njimi vzgaja otroke. Tu tudi nobena lokalna ženska ne živi z moškim pred poroko. Njuna veza je do zaroke, ki je javna in predstavlja veliko slavje, skrita. Po zaroke sledi poroka, nato pa se ženska preseli k možu in njegovi družini.

V Svanetiju imamo tudi policijo. Že od nekdaj. Lokalni policisti, ki naj bi po navodilih vlade skrbeli za red in mir, se v svojih vozilih brezciljno vozijo po Svanetiju. Tu in tam vzamejo kakšen izpit, če voznika ujamejo pijanega in pa se jim ne zdi preveč nevaren. V bližnji preteklosti so Svani namreč že večkrat požgali policijsko postajo. Zato in še zaradi mnogih drugih zgodb se policaji lokalcev bojijo in se v njihovo življenje in spore ne mešajo. Zato jih tudi lokalci večinoma pustijo pri miru.

Zanimiva je tudi hierarhija med moškimi. Najvišje so tako imenovane avtoritete, ki jih je malo. K tem moškim gredo ostali, ko imajo razne probleme in trenja med seboj. V času Sovjetske zveze so to bili tako imenovani varzakoni, ki pa so ji v začetku 21. stoletja strpali v zapore. Avtoritete so danes kot nekakšni sodniki, ki k pogovoru povabijo obe sprti strani, več dni poteka zaslišanje prič, potem pa se avtoriteta odloči in razsodi, kdo ima prav in kdo ne. Tega se potem držijo. Kot neke vrste lokalni samoustanovljen sodni sistem.

Vsa ta nenapisana pravila so tu del vsakdanjega življenja in ljudje jih resnično spoštujejo. In kolikor se sliši bizarno, nečloveško in skoraj nemogoče v 21. stoletju…deluje. Preprečuje vrnitev v čase krvnega maščevanja. No kljub vsemu pa imajo moški doma skrito hladno orožje. Stare kalašnike, puške, pištole. Za vsak primer.

Moje življenje tu nekako res ni čisto po svanskih pravilih, je pa res, da tudi moževa družina ni tradicionalno svanska. Moževa sestra ima v Moskvi uspešno kariero, v družini je poleg mene še gruzinka s ameriškimi koreninami. Vsi smo pred poroko živeli skupaj in se poročili po svoje, brez obvezne zaroke in ostalih ceremonij. Tako tudi ni bilo težko mojega moža prepričati, da si zgradiva svoj dom in postaneta neodvisna od njegove družine. Je pa moj mož vseeno kar tipičen Svan, največ na svetu mu pomenita poštenost in spoštovanje. Pa družina, prijatelji in družba. Šele potem pride na vrsto denar, materialne dobrine in ostale vrednote, ki vladajo zahodnemu svetu.

Svaneti tako ostaja samosvoj in mističen z vsemi svojimi vrednotami, pravili in neštetimi poganskimi prazniki. Kljub trdem in neizprosnem življenju ter kljubovanju zahodnim pravilom so lokalci v svoja življenja pripravljeni spustiti tujce iz vsega sveta. Ti marsičesa ne vedo in ne vidijo, vendar so še vsi z vsaj malo odprte glave in popotniško žilico Svaneti in njegovo neopisljivo energijo doživeli kot neponovljivo in nepozabno izkušnjo.

Nikoli ne bom pozabila tistega vročega semptemberskega dne, ko sem prvič obiskala Svaneti. Ob sedmih zjutraj, ko smo se iz Zugdidija bližali Jvariju, ki je zadnja vasica pred vzponom med kavkaške velikane, sem z odprtimi usti strmela v silhueto mogočnega Kavkaza pred sabo.

Gore so me vedno privlačile. Na nek svojevrsten način. Obisk gora, že samo pogled na vrhove, sem vedno dojemala kot neke vrste duhovni obred. Sam, v tišini, z naravo…

Že sama vožnja do Mestie je nekaj posebnega. Malo zaradi slabe in na določenih delih kar ekstremne ceste. Predvsem pa zaradi razgledov, deroče reke Enguri, ob kateri se voziš ter divje narave in vasi, ki jih lahko spremljaš na poti.

Svaneti je res raj za večdnevne trekinge, enodnevne hajke, krajše in daljše pohode (tja do 3000 mnv) ali pa resno plezanje in obiske visokih vrhov (do 5000 mnv). To drugo seveda z izkušenim vodnikom in alpinistično opremo.

Vendar ni samo to. Na vsakem koraku se srečaš z bogato in zanimivo kulturno dediščino. Cerkvice iz 7. stoletja, ki jih lahko najdeš na najbolj nepričakovanih krajih. Pa vasice, ki še vedno ohranjajo svoj srednjeveški duh, pa seveda znameniti stolpi. Na vsakem koraku pa srečaš tudi domačine, ki še vedno živijo v svojem preprostem, majhnem svetu, pečejo kruh v pečeh na drva, orjejo njive s voli in praznujejo svoje praznike s dolgo tradicijo. Tako živijo že stoletja..

V prvih mesecih življenja tu, sem obiskala nekaj vasi, jezer in ledenikov. Večinoma sicer z avtom, saj se je sezona hajkov in obiska gora, ko sem se preselila v Mestio že končala. Pozimi se Svaneti prelevi v ledeno kraljestvo.

Na ture “hodijo” turni smučarji, pohodnikov pa ni. Razen kakšnih resnih alpinistov, ki lovijo lepo vreme brez sneženja. Vendar jih je malo.

Moj mož mi je zabičal, naj pozimi ne hodim sama v gozd. Zaradi volkov. Zaradi več metrov snega se zaradi pomanjkanja hrane priplazijo do vasi. In so lačni. Najprej mu nisem verjela, potem pa so v enem tednu v naši vasi izginili dve kravi, eno so našli napol pojedeno… To zgodbo vedno povem vsem tujcem, ki si pozimi zaželijo zimske avanture v divjino.

Seveda smo ljudje in naše izkušnje z naravo različne. Kar pa sem se do sedaj naučila je, da so kavkaške gore čisto drugačne od naših slovenskih Alp. Velikost Svanetija je 1/4 Slovenije. Ogromna površina mogočnih gora (najvišji vrh je Shkhara, gruzijska najvišja gora, ki meri 5210 m), globokih dolin, strmih pobočij in visokih prelazov. Pa nešteto ledenikov, ki celo leto napajajo deroče reke. Tu lahko res najdeš divjino. Tisto pravo, nedotaknjeno.

Sezona za hribe se pri nas spet začne maja, ko začne vse zeleneti in cveteti. Še vedno je nekaj gorskih prelazov in drugih popularnih poti zasneženih, zato se pravi poletni gorski turizem prične v začetku junija. Odvisno tudi od količine snega, ki ga je prinesla zima.

Na prvi daljši treking sem se prvič odpravila junija 2019 s slovensko skupino in mojim takrat bodočim možem. Še zdaj se spomnim navdušenja, ki me je prevevalo tisto jutro, ko smo štartali. Naslednje štiri dni sem uživala, kot še nikoli. Od Mestie do Ushgulija, najvišje ležeče stalno naseljene naselbine v Evropi, smo hodili po raju. 60 km raja. Ne pretiravam. Gorski velikani Kavkaza na vsakem koraku, ledenik tu, ledenik tam, prostrani gozdovi, majhne srednjeveške vasice, cerkvice sredi ničesar, radovedni obrazi domačinov, deroče ledeniške rečice in krave. Takrat sem turo odvodila s pomočjo Mateta, danes bi lahko že sama.

Junija se ne moreš nagledati zelenja in cvetočih gorskih rož, poletje ima svoj čar z hladnimi jutri in vročimi dnevi, jesen pa prinaša tisoč in eno barvo ter vonj po dolgi in mrzli zimi..

Ena od zanimivih izkušenj na poti večdnevnega trekinga je tudi spanje. Sicer veliko ljudi zagovarja kampiranje, tudi jaz ga obožujem. Ampak spanje v stari srednjeveški vasi sredi visokega Kavkaza, čisto ob ruski meji, na 2000 metrih nadmorske višine pa tudi ni kar tako. V manjših guesthousih ponujajo večerjo, nočitev ter zajtrk. Lahko tudi lunch paket. Nastanitev in hrana sta sicer zelo preprosta, vendar pristna.

Tudi sama si v prihodnosti želim stopiti na vrh vsaj enega od naših štiritisočakov, ki jih vsak dan opazujem ob pitju jutranje kave. Moj mož ob tej moji želji rahlo zavije z očmi, ampak me podpira. Tu v Svanetiju je rahlo nenavadno, da ženska hodi v hribe, kaj šele, da bi plezala na več tisočake.

Narava je zadnje leto počivala. Lansko leto smo poletje preživeli brez turizma, letošnje poletje bo mogoče 1/6 turizma iz leta 2019…Toliko je še neodkritega tu v mojem Svanetiju, da se veselim čisto vsakega poletja, ki bo še prišlo, da raziščem in doživim čimveč. Sama in skupaj z mojimi skupinami.

Do prvega trekinga po dolgem času pa že odštevamo…tokrat rahlo drugačen z našo malo enoletno popotnico. Kolikor vem, je še prostora za last minute avanturiste…

Gruzija treking

Čudovit šopek jesenskih cvetic, ki mi jih je nabral moj mož na enem od enodnevnih hajkov. Najlepše možno darilo.

Prazniki. Prazniki v Svanetiju pomenijo ogromno, pomenijo vse. Pomenijo, da se tisti dan ne bo delalo.

In skoraj vsak dan je praznik.

Gruzijci so res en tak poseben narod. Radi praznujejo, se družijo. Skoraj vsak teden lahko najdejo razlog za praznovanje. Poleg rojstnih dni, obletnic, krstov, porok so tu še vsi možni prazniki svetnikov, pa državni in kulturni prazniki…

Tu v Svanetiju pa so sploh čisto v svojem svetu. Jaz ne sledim več, kaj vse se praznuje; vsako leto na novo me preseneti kakšen nov poseben dan. Vse te večje praznike seveda že poznam. In poznam tudi že vso tradicijo povezano s njimi. V vsako tradicijo tu v Svanetiju spadajo razne molitve, napitnice, posebni obredi. In hrana.

V vsaki kulturi je hrana del običajev, tradicij, praznikov. Samo tako močne povezave med hrano in prazniki nisem videla oziroma doživela nikjer.

Priprava za novoletne praznike se prične približno teden dni pred novim letom. Novoletni prazniki zajemajo novo leto, ortodoksni božič (6. januar) in staro novo leto (s 13. na 14. januar). Pa seveda še kup nekih mini prazničnih dni, ki zapolnijo vmesne datume, tako da se praznuje od 31. decembra do 15. januarja. In potem še od 18. januarja do prvega ponedeljka. Potem pa že spet kaj novega…

Okoli 26. decembra se najprej pričnejo tret orehi. Natre se jih ogromno, saj se jih vključi v pripravo precej jedi. Potem se vsakodnevno doma kopičijo kupi sestavin iz različnih trgovin, iz kleti se privleče različna zelenjava, čebula in česen, zamesi se testo za hachapuri, kubdari in za kruh, pripravijo se svinjina, piščanec, govedina, riba. Na tržnico se gre po sočna granatna jabolka in šope koriandera.

Ženske cele dneve pred novim letom preživijo v kuhinji. Zanimivo je opazovati harmonijo gibanja med lonci, pa dogovarjanje katera bo kaj in kdaj. Dejansko je za toliko različnih jedi potrebno natančno logistično načrtovanje. Vmes seveda vedno najdejo čas za kavo in pogovor o tem, kaj počnejo sosedi.

In kaj se je za praznike?

Začnimo z osnovo. Kruh. V Sloveniji imamo radi kruh, sedaj med zapiranjem države je ogromno ljudi začelo peči svojega. Pri nas doma pa ga pečejo že odkar pomnijo. Saj ga lahko kupiš tudi v trgovini, ampak zakaj ga bi, ko je pa domač tako dober, da ga lahko ješ tudi čisto brez vsega. Kruh pečemo v ogromnih količinah, celo leto. Vsake 4 dni. Saj sem se ga tudi jaz navadila, moji domači pa ga jedo čisto ob vsakem obroku. Polovico vse hrane, ki jo pojedo čez dan je kruh. Kruha ne jedo samo, če jedo hachapuri, ki pa je v bistvu kruh s sirom.

Spečejo torej ogromno kruha (ki ga bodo kasneje čez par dni itak spet), ampak ta novoletni je prav poseben. Pripravita se tudi masi za kubdari in hachapuri. Masa za kubdari vsebuje nasekljamo govedino, čebulo, česen in začimbe, za kachapuri pa neslan sir.

Potem je tu dolma. To je po naše sarma, zelo podobno le z drugačnimi začimbami. Mešanica svinjine in govedine z paradižnikom, česnom, čebulo, koriandrom, rižem in še milijonom skrivnostnih začimb. Pa zeljem seveda. Skuha se ogromen lonec in se jih streže za obe novi leti in za božič.

Pripravi se ogromno različnih solat. Neke vrste francoska, ki jo imenujejo vinegret, pa korenčkova, fižolova z orehi, solata z rdečo peso in slivovo omako. Pa ostanki zelja od dolme z orehi. Poleg svežih solat, je na mizi tudi okisano zelje z rdečo peso, pa vloženi zeleni feferoni in zeleni paradižniki s korenčkom.

Ena od prazničnih jedi je tudi satcivi, hladen piščanec v orehovi omaki. Nekje je pač potrebno porabiti vse orehe. Riba (postrv) je tudi postrežena hladno, ocvrta v zdrobu, s svežo čebulo in koriandrom.

Zraven je obvezna skleda svežega sadja z suhimi kakiji, churchelami (grozdne “klobase” z orehi in lešniki) in bonboni ter razno domače pecivo z orehi in kondenzirani mlekom. Pa seveda domač kompot (sok), vino, chacha in araki.

Božič je bolj umirjen, marsikdo zvečer obišče cerkev. Maša traja od desetih zvečer do jutranjih ur. Mi doma smo to noč preživeli mirno, ob večerji in filmih.

Za prvi dan obeh novih let si ljudje povsod voščijo “gilocav ahal cels” (srečno novo leto) in razdelijo bonbone. Pravijo, da to prinaša srečo. Mate mi je povedal, da so kot otroci tekmovali, kdo zbere več bonbonov in tisti je potem imel poseben status. Drugi dan po obeh novih letih je bedoba. Na ta dan moraš početi stvari, ki jih imaš rad in ti prinašajo veselje. Biti moraš z ljudmi, ki jih imaš rad. To ti bo prineslo srečo v novem letu.

Vmesni dnevi so polni druženja in obiskov. Letos zaradi situacije nihče ne dela in so si ljudje vzeli čas za dosledno spremljanje tradicije. Torej sedenje, hranjenje, pitje in nazdravljanje. Nismo imeli nobenega uradnega praznovanja na trgu, kot prejšnja leta, smo pa vsi bolj ali manj hrupno praznovali doma.

Po vsem veselju in praznovanjih pa je na vrsti lipanani. Poseben praznik duš, o katerem sem pisala že v prejšnjem blogu. Sama nikoli nisem pretirano marala praznikov in praznovanj, ta praznik pa je postal moj najljubši, čeprav ga še vedno spoznavam.

Občutek, ko se prižgejo sveče in se zmoli prva molitev, ter se odprejo vrata je tako poseben in ga res težko opišem. Na hišo pade nek poseben mir, tišina. Zrak pa je nasičen, sladkasto težak. Mogoče zaradi vonja sveč, mogoče zaradi prisotnosti duš…

Za ta praznik se prvi dan pripravi pečena buča, medena leča, ogromno presne zelenjave okisane s slivovo omako, skuha se lobio (fižolova omaka) ter spečejo krompirjevi žepki z koriandrom. Na mizi so tudi najljubše pijače pokojnikov. Drugi dan se skuha mesna obara in hachapuri potem pa vsak dan dodaš še več jedi vse do ponedeljka po 18. januarju, ko se z obilno obloženo mizo poslovimo od duš.

Stari Svani pravijo, da po bedobi, po drugem novem letu nastopi najbolj mrzel čas v letu. Ta čas sovpada z začetkom Lipananija. In iz hiše greš res samo na tržnico ali v trgovino.

Zunaj brije mrzel veter, po 10 dneh je končno nehalo snežiti in temperature so padle krepko pod ničlo. Iz bližnjih gozdov se sliši zavijanje volkov. Krave se čez dan samo malo sprehodijo po okolici hiše in ponavadi že ob štirih nestrpno mukajo pred vhodom v štalo.

Trenutno smo sredi praznovanja čarobnega lipananija in vsak dan se proti večeru podružimo ob soju sveč in molitvi za duše. V svanskem jeziku zveni molitev mistično in vsak večer z užitkom poslušam. In čutim prisotnost duš.

Od nekdaj verjamem, da se želje uresničijo. Če si močno želiš. Res močno. Res, res močno.

Odkar sem se preselila sem, sem si želela videti in živeti v Svanetiju pred turizmom. Okusiti mir in tišino ter življenje daleč stran od civilizacije. In niti v najbolj divjih sanjah si nisem predstavljala, da se mi bo ta želja uresničila.

Marca se je svet ustavil. Na našem malem letališču sem se poslovila od zadnje skupinice slovencev, ki so turno smučali med našimi gorskimi velikani. In tako smo za tri mesece ostali sami. Prebivalci Mestie in gore. Glavna ulica v Mestii, ki je vedno polna turistov, je bila sedaj prazna. Zaprli so vse restavracije. Vsak večer je nad mesto legla tišina, saj so po nareku vlade ob desetih zaprli vse trgovinice, veljala je tudi policijska ura. S Matetovo sestro sva se hecali, da je corona dosegla, česar gruzijske ženske ne morejo. Da so možje zvečer doma. Vsi so se (vsaj na začetku) strogo držali policijske ure.

V času velike noči, ki jo ortodoksni kristjani praznujejo 2 tedna kasneje kot katoličani, je gruzijska vlada za teden dni prepovedala vožnjo z avtomobilom. Želeli so preprečiti množično zbiranje po cerkvah in na pokopališčih. Ob velikih praznikih je namreč navada, da se cela družina zbere na pokopališču, kjer dan preživijo z pokojnimi. Prinesejo ogromno hrane in pijače ter z številnimi zdravicami obujajo spomine na preteklost. In zbirajo se v velikem številu, kar je bilo takrat seveda prepovedano. In tako so pač prepovedali vožnjo in za kršitelje pripravili visoke globe. Ampak ljudje so se znašli. Tu v Mestii so se na pokopališča odpravili peš. Povečal se je tudi transport s konji.

Tiste meglene srede, ko je veljala prepoved vožnje z avtomobili, sem si zaželela nekaj sveže zelenjave. Z Matetom sva se z nahrbtniki odpravila preko polja, saj živimo nekaj kilometrov iz centra. Na poti sva se ustavila med stolpi nad centrom, v Legabiju, enem od treh najstarejših delov Mestie. Mestia je razdeljena na četrti. Danes ne tako pomembno, včasih pa je bila ena četrt en klan. Med klani je bilo večkrat prisotno krvno maščevanje, katerega duh živi še danes.

Klan je razširjena družina, s istim priimkom. Še danes je v Mestii nekaj priimkov, ki se ohranjajo že stoletja, nosijo s seboj zgodbe in pomenijo nek status.

Legabi je najmanj ohranjen del Mestie, stolpi so obnovljeni, precej hiš pa propada. Na robu je tudi majhno pokopališče, na katerem se vedno rada ustavim. Leži na čudovitem polju nad mestom z razgledi na vse okoliške gore.

Tudi tokrat se ustaviva na pokopališču. Mate mi vedno pove kakšno zanimivo zgodbo o ljudeh, ki so tu pokopani. Med njimi ogromno mladih. Res mi je zanimivo, koliko spoštovanja čutijo do pokojnih, kako so povezani z njimi in smrt tu v Svanetiju definitivno ni tabu tema.

18. januarja se prične praznik, posvečen mrtvim. Podobno kot naš 1. november. Ampak hkrati tako zelo drugačen. Najprej se 18. pripravi bogato obložena miza. Ob dvanajstih dopoldne se prižgejo sveče, zmoli se in odpre vrata. Duše umrlih, ki so zapustili družino se vrnejo in bodo ta teden prisotne v hiši, kjer so preživele zadnje dni pred pokopom. Za mizo je en prazen stol s krožnikom za pokojnega, pripravijo se posebne jedi, ki jih je imel pokojni rad. Naslednji dan zgodaj zjutraj se na cestah zberejo moški in zakurijo bakle iz brezovega lesa. Najstarejši moški pri hiši pripravi toliko bakel, kolikor je živih moških oziroma fantov v ožji družini. Pri baklah se grejejo, zraven imajo posebne sirove kruhke, ki jih blagoslovijo, kasneje pa jih poje vsa družina v kuhinji ob peči. Ta praznik traja od 18. do naslednjega ponedeljka. V ponedeljek ob dvanajstih še zadnjič prižgejo sveče in se ob obloženi mizi ter z odprtimi vrati za letos poslovijo od svojih preminulih. Ko se najedo zmolijo, ugasnejo sveče in zaprejo vrata. Potem sledi še zadnji obred 14. februarja, se proti večeru odpravijo vsi na pokopališča, kjer vsaka družina zakuri velik brezov kres direktno na grobu, zraven prinesejo vino in nekaj hrane. Grejejo se ob ognju ter nazdravljajo spominu na umrlega.. Sta pa ta praznika značilen samo za Svaneti in sploh nista povezana z ortodoksno vero, ampak z poganskimi verovanji.

Spustila sva se do centra in se po sredi ceste sprehodila do bazarja. Na cesti so zdaj samo krave, ki se rahlo zmedeno ozirajo okrog. Navajene so prometa in ljudi.

Mestia mi je res všeč. Stari del se prepleta z novimi stavbami, v centru je velik park z otroškimi igrali. Povsod smetnjaki in z vodo redno čistijo kravje iztrebke. Res ni tipično gruzijsko mesto.

Ko se vračava proti domu preko glavnega trga mi Mate pove, da ko je bil mlajši, tu ni bilo parka, ampak velik trg, kjer so se zbirali in igrali nogomet. Sedaj nogomet igrajo na novem igrišču.

Naslednji tedni so minevali mirno. Vsi so se nekako sprijaznili, da turistov še ne bo. Zaenkrat. S prihodom pomladi se je pričelo delo na zemlji. Najprej oranje in prekopavanje njiv ter vrtov pa sajenje krompirja in ostale zelenjave. Tu večina ljudi nima traktorja, ora se s konji ali biki.

Jaz sem v tem času ogromno prehodila. Zdi se mi, da sem se šele sedaj res vklopil v okolje. Ljudje so me namreč opazili. Prej sem se lahko skrila v množici turistov, zdaj pa ne več. Tu se vsi poznajo med seboj in čisto povsod so me vprašali h kateri družini spadam. Je pa bilo to res res nekaj samotnih mesecev, saj so vse moje najboljše prijateljice, s katerimi sem prej preživljala prosti čas, odpravile v Tbilisi.

V začetku junija je potekal velik praznik, kjer praznujemo neke vrste samostojnost Svanetija. Potekajo konjske dirke, kjer najpogumnejši svanski mladci v tradicionalnih oblekah in z zastavami najprej jezdijo po mestu, nato pa poteka dirka ob letališču. Na zastavah je tiger. To zastavo naj bi v času edinega napada na Svaneti imeli Turki. Turki so takrat oropali cerkev v Mestii , ter se z relikvijami in zlatom, ki je bilo hranjeni v cerkvi, podali v dolino. Ampak Svani so jih pri Etseriju dohiteli, jih pobili ter ukradeno in zastavo odpeljali nazaj v Mestio.

To je bil zaradi korone prvi dogodek po dolgem času. Mate mi je povedal, da se ne spomni, da bi kdaj tam bilo toliko ljudi.

Vsi so po tihem upali, da bo Gruzija meje za mednarodni turizem odprla že junija, pa jih ni. Daleč od tega, še danes so meje delno zaprte. Razen določenih izjem, je potrebno v 10 dnevno karanteno, če želiš v Gruzijo. Pa še te možnosti nimajo čisto vsi.

Čez poletje je bila Mestia bolj polna, prišli so domači turisti, ki pa jih lokalci ne marajo najbolj. Med gruzijci in svani je namreč precej razlike. Moja prijateljica Gvantsa iz Tbilisija me še danes kdaj vpraša, kako lahko živim tu, da so svani zelo trdi in neprijazni. Sicer gostoljubni po drugi strani pa prav nevarni ljudje. Vedno se nasmejim, ko mi razlaga svoje mišljenje. Po drugi strani svani o ostalih gruzijci razmišljajo, kot o razvajenih dolinarjih, ki ne vedo, kaj je življenje. Oboji pa sebe vidijo kot najboljše. Sama sem v Tbilisiju in Kutaisiju naletela na odprta usta in zaskrbljene poglede, ko sem povedala, da ne samo, da živim v Svanetiju, ampak da sem tudi poročena s Svanom.

Konec julija nas je vse presenetila novica, da so v sosednji vasi Lenjeri odkrili primere korone v eni družini. Okužena naj bi bila cela družina, okoli 30 ljudi. Med drugim tudi Sarina pediatrinja,tako da se je avgustovski obisk pri njej prestavil na september. V 2 dneh so vse gruzijskega turiste poslali v karanteno v dolino in za en mesec zapečatili Svaneti.

Do nas vodi le ena, 140 km dolga cesta, ki so jo malo pred prvo vasico Barjashi, ko se začneš vzpenjati med gorami, zaprli. Na cesto so postavili policijske barikade in niso spuščali iz Svanetija. Lahko si prišel v Svaneti, ampak samo, če imaš tu stalno prebivališče. Večino svanov je bilo grozno jeznih. Država jim je vzela en mesec že tako slabe turistične sezone. Lokalci so izvedli kar nekaj gverilskih akcij in protestov proti odločitvi vlade. Z zapiranjem ceste pred Mestio in blokiranje vladnih ter dostavnih vozil so glasno izražali nestrinjanje z odločevalci. Sicer je bilo to bolj samo sebi v namen in za lastno zadoščenje, da so nekaj storili. In za zabavo nas, ostalih prebivalcev, ki smo se teh protestov zaradi dolgčasa in z željo po druženju udeležili.

Poznam tudi kar nekaj svanov, ki so ušli iz karantene. Odpeljali so se do vasice Barjashi, nato pa skozi gozd peš obšli barikado, ter nato poklicali taksi iz Zugdidija.

Sedaj je oktober. Ljudje v Svanetiju pobirajo krompir, fižol in buče. Iz doline z starimi ruskimi vojaškimi tovornjaki vozijo les za zimo. Ravno danes zjutraj je okoliške vršace pobelil novozapadli sneg. Življenje teče naprej.

Kaj se bo zgodilo v prihodnjih mesecih, pa ne ve nihče.