Tako nervozna pa nisem bila še nikoli v življenju. Vse sem uredila, se poslovila, spakirali, odvečne stvari podarila…in zdaj bom zamudila letalo. Saj smo šli od doma pravi čas, ampak nismo računali, da bo pred letališčem 10 km kolone. Delo na cesti. Sem se že kar sprijaznila, da bom ostala do naslednjega leta čez par dni v Budimpešti, ter obiskala par prijateljev iz časa EVSa… Kaj pa naj drugega? Očitno že mora biti tako.
Končno se je kolona sprostila in čez par minut smo zagledali letališki stolp. Za las bo šlo. Ob vhodu sem skočila iz avta, se hitro poslovila ter z z obema velikima nahrbtnikom s svetlobno hitrostjo stekla proti oddaji prtljage. Uspelo je!
In tako sem ob polnoči poletela proti Kutaisiju. Let traja 3 ure in imela sem čas, da se sprostim in se pripravim na nadaljnjo pot. Zaradi triurne časovne razlike sem v Kutaisi prispela ob šestih zjutraj. Pričakal me je tisti pravi gruzijski kaos. Točno tak, kot ga obožujem. Iz moje glave je v hipu izginilo vse, med drugim tudi moja ideja, da počakam na prvo Marshutko (gruzijski avtobus) proti Zugdidiju.
Ko sem odprla letališka vrata, je vame najprej buhnil jutranji hlad nato pa vsaj 10 taksistov, ki so se začeli prepirati, kdo me bo vzel do Zugdidija. In to zgleda tako, da sami nižajo ceno, tako da sem počakala, da je na koncu ostal en sam, ki mi je za res smešno ceno ponudil še kavo. Ime mu je bilo seveda Giorgi (kot polovici gruzijcev). Prijeten gospod. Celo pot do Zugdidija mi je razlagal o svoji družini, o vnukih, pa o časih preden je na oblast prišel Sakašvili. Malo po gruzijsko, malo po rusko in sva se razumela.
Malo pred osmo zjutraj me je odložil pri marshutki za Mestio. Pomagal mi je še naložit prtljago in mi dal telefonsko, če bom slučajno kaj rabila. Na koncu je še enkrat odkimal z glavo, da malo pa sem nora, da se selim v Svaneti. Šest mesecev zime, pa vsi ti nori Svani. Isti odziv še danes dobim, ko v dolini ljudem povem, da živim v Svanetiju.
Zugdidi je eno tako zanimivo mesto. Nič posebnega, a hkrati zelo posebno. V velikosti Ljubljane leži 20 km od obale črnega morja, zato je tam vedno vroče. Leži na meji z Abhrazijo in jaz vedno rečem, da je zadnja civilizacija pred vstopom v divji Svaneti. Ob bazarju stoji mala lesena hiška, kjer dela Marina, ki skrbi za vozni red marsutk proti Mestii. Zraven pa prodaja še cigarete, opremo za kampiranje in sladoled. Pa še kaj bi se našlo v njeni mali trgovinici.
Marshutka že čaka in se počasi polni. Vozni red tu je samo okviren, saj ponavadi čakajo, da se nabere dovolj ljudi. Naložim prtljago in se odpravim čez cesto po prvo jutranjo kavo in hachapuri. Prvi hachapuri ( s sirom polnjen kruh), ki si ga privoščiš, ko prideš v Gruzijo, je vedno najboljši. Svež, vroč in okusen. Vsedem se na improvizirano klop in uživam v jutranjem vrvežu, nakar voznik začne ljudi počasi spravljati k odhodu. Na marshutki sta polek mene še dva kitajca in nekaj gruzijcev. Mama in hči, pa družinica z dvoletnikom in nekaj moških. Odpravimo se.
Ceste v Zugdidiju so katastrofalne. Glavna cesta, ki vodi proti Svanetiju je popolnoma razrita. Aleks, prijatelj, ki živi v Zugdidiju, mi je povedal, da jo prenavljajo. Že 6 let. Ko zapustimo mesto, opazujem zeleno pokrajino. Povsod je polno kaki dreves, ki so čisto polna oranžnih sadežev. Pa pokopališča s lesenimi hišicami, klopcami in steklenicami čače ob grobovih. Kmalu se cesta začne ob reki Enguri in jezu, ter velikem akumulacijskem jezeru vzpenjati med vršace.
Med Zugdidijem in Mestio je 140 km. Za to pot, če vse poteka kot mora, potrebuješ slabe 3 ure. Cesta je bila v skalo vklesana šele v 50 letih 20. stoletja, asfaltirali pa so jo slabih 15 let nazaj. Z veliko luknjami se vije v soteski reke Enguri, nevarna pa je zaradi vsega kamenja, ki se kruši s strmin. Pozimi jo zasipajo plazovi, ki Svaneti večkrat odrežejo od sveta.
Pot je do začetka vzpona potekala normalno, nakar je najmlajšemu potniku postalo slabo in je začel bruhati. In smo se ustavili. Pa se odpeljali naprej in spet. Ponovi vajo. Večkrat. V Mestio smo prispeli ob treh popoldne, po 6 urni vožnji. Enkrat dlje smo se vozili, saj smo stali na čisto vseh možnih ovinkih in postajališčih,da sta starša malega mirila, ter da je lahko počival. Ostali potniki pa smo se tako dodobra naužili razgledov na gore, slapove in divjo reko, ki jo napajajo gromozanski ledeniki Kavkaza.
Na poti sem najprej kar malo pozabila na vse, se sprostila in odmislila, kaj bo v Mestii. Poznala sem namreč samo lastnika guest housea, kjer smo spali ob obisku septembra. Z njim sem bila tudi dogovorjena, da za začetek ostanem par dni tam. Pa saj sem že večkrat takole šla v neznano, ampak tokrat sem imela občutek, da je drugače. Da se bo ogromno stvari spremenilo. In zato sem čutila nek sladek nemir.
Po toplem sprejemu celotne družine sem se nastanili v sobi v guesthousu njegove sestre, skupaj smo pojedli večerjo ter z odličnim vinom nazdravili prihodnosti ter milijon ostalim stvarem, ki so nujne v dolgih gruzijskih zdravicah. Po koncu sem iz nahrbtnika izkopala bundo in se opremila s kapo, noči tu so oktobra namreč že precej hladne. Peš sem se podala po starodavnih uličicah med stolpi v hrib.
Nad zadnjo hišo sem sedla na kamnito škarpo in v tišini opazovala obrise Tetnuldija, svanskih stolpov in rimsko cesto, ki se je svetleče vila po nebu. Hiša pod mano je počivala v nočni tišini. Stara svanska hiša z debelimi kamnitimi zidovi in stekleno galerijo ter čudovitim vrtom okoli nje. Takrat še nisem vedela, da bo ta hiša enkrat moja.
Zgodbe iz Svanetija 