Počasi in nežno naletavajo snežinke. K snegu se je napravljalo že par dni. Težki in gosti oblaki, pa oster veter, ki reže do kosti. Hud mraz je nastopil že v začetku novembra, sneg je že oktobra pobelil pettisočake nad Mestio.
Zimo tu uradno pričnemo s snegom v Mestii in danes je ta dan. Osmi december. Sneženje se je ponoči okrepilo in zjutraj sem se že ob enajstih odpravila delat. Začele smo šele ob pol enih in do kina imam slabih 15 minut. Če ni metra snega in snežnega neurja, da komajda vidiš meter pred seboj. Ker živim na hribu, natančneje na vrhu hriba, mi strma cesta pot v snegu še podaljša. Na poti se ustavim zaradi skupine zmedenih krav, ki nesrečno opazujejo padajoče snežinke in blokirajo pot skozi tunel pod stolpom. Na hitro skočim še po svež kruh in sir na tržnico. Imajo tudi sveže paradižnike iz doline, ki imajo čisto pravi, paradižnikast okus. S puncami si bomo lahko pripravile super kosilo. Sveže in preprosto.
Ta dva meseca, odkar sem tu se je zgodilo ogromno stvari. Spoznala sem ogromno ljudi, dobila prave prijatelje in v spomin spravila nekaj norih zgodb.
Ko se počasi prebijam skozi metež, mi zazvoni telefon. Mateta zanima, če sem še doma, da bi preverila bojler v kopalnici. Bom kasneje.
Mateta sem spoznala konec novembra in zdaj v najemu živim v tisti zadnji hiši na hribu, ki je ena od dveh njihovih hiš in guesthousov. Imam svojo sobo, kuhinjo z dnevno sobo in kopalnico. Trenutno tam živim sama, saj je Matetov babica v Tbilisiju na okrevanju po operaciji. Vsak večer zakurim v peči, da se segrejem in posušim obleke.
Prve dni sredi oktobra, ko sem se preselila v Mestio, sem večino časa preživela z mojim gostiteljem Vakhotom. Postal je moj gruzijski stric. Njegova služba je med drugim vodenje ljudi po Svanetiju z svojo Delico in ob našem prvem obisku nas je prav on peljal do Ushgulija in na bližnja jezera visoko pod Ushbo. No v tem času, ko me ni bilo v Mestii, pa so mu policisti začasno odvzeli izpit za avto, saj so ga dobili, ko je vozil pijan. Tisto prvo noč ob skupni večerji me je čisto mimogrede povprašal, če imam slučajno izpit za avto. Da bi on mene vzel s seboj na ture in mi povedal vse o Svanetiju, jaz pa bi vozila avto. Tam kjer so policaji seveda, ki pa jih je v Svanetiju ogromno. Imamo prometno policijo, pa vojaško, obmejno in oddelek specialne enote. Vse to zaradi bližine meje z Rusijo in pa oddaljenosti od preostalega dela Gruzije.
In sem se kar takoj strinjala, sem mu pa tudi dala vedeti, da po off roadu še nisem vozila nikoli. Sploh pa ne gromozanske delice, uvožene z Japonske, ki ima volan na desni in je avtomatik.
Tako sem skupaj z turisti večkrat obiskala Ushguli, Unesco zaščiteno najvišje ležečo stalno naseljeno vas v Evropi. Pa jezera Koruldi, smučišči Hatsvali in Tetnuldi. Ter ledenik Chalaadi.
S teh izletov imam, poleg divje vožnje po razritih in nevarnih cestah, tudi ogromno divjih spominov. Tri Japonce sem peljala na hike do jezer na 2800 mnv v mini snežnem metežu, vsi trije so prvič v življenju videli sneg in so imeli obute adidaske. Kljub mojemu protestu, da tako ne gre, so me tako dolgo prosili, da sem popustila. V Svanetiju se skalovje in plezarija namreč prične šele nad 3500 mnv.
Enkrat smo imeli v avtu Rusa, ki je imel s sabo daljnogled. Želel je, da se ustavimo skorajda na vsakem ovinku, kjer je z daljnogledom opazoval vrhove, gorske prelaz, vasi in postavljal res čudna vprašanja. Še danes mislim, da je bil ruski vohun.
Po dveh tednih polnih nepozabnih dogodivščin, ko sem dodobra spoznala vse luknje ter ovinke na cestah, ko sem vedela, kako visoke so gore Ushba, Shkhara in Tetnuldi in ko sem znala razložiti kratko zgodovino Svanetija, je Vakho dobil nazaj svoj izpit za avto. Odločila sem se, da je čas, da preizkusim kaj novega, zato mi je Vakho predlagal, da si najdem službo v enem od guesthousov. Predlagal mi je dva največja in najstarejša guesthousov, ki imata največ gostov. Šla sem tja, povprašala če me rabijo in v obeh so rekli, da z veseljem. Odločila sem se za enega od njiju in to čisto po občutku.
Lastnica Nino me je bila zelo vesela, predvsem zaradi mojega poznavanja jezikov. Od vseh, ki so tam delali namreč nihče ni govoril angleško. Tako je bila moja služba sprejemanje gostov, nameščanje v sobe, svetovanje kaj lahko v Svanetiju počnejo. In uporaba Google translatea, rok in mimike obraza za komunikacijo z ostalim osebjem. Precej lahka in zabavna služba, zelo slabo plačana, ampak sem pa tisti mesec, ko sem tam delala imela všteto tudi bivanje in hrano. In spoznala sem Mario.
Maria je punca iz Litve, ki živi v Mestii že slabo leto. Malo je starejša od mene, sem pa se je preselila zaradi ljubezni in živi pri Nino, ki je teta njenega fanta. Maria je postala moja prijateljica, zaveznica. Skupaj sva pili kavo in se lahko ure in ure pogovarjali o Svanetiju, o ljudeh, navadah, o najinem življenju. Ob vseh njenih zgodbah sem dojela, da je Svaneti res nekaj posebnega, kar sem prej čutila samo nekje v podzavesti. Trmasti, resni in ponosni ljudje, ki živijo po svojih pravilih in ne upoštevajo nikogar, še najmanj gruzijskih oblasti.
V času predsednika Sakashvilija je Svaneti postal dostopen turizmu, prej so si po ozki cesti sem upali le naj pogumnejši. Svani so v preteklosti tudi trikrat požgali policijsko postajo in danes so policaji tu za deljenje prometnih kazni in pač zato, ker je tako odločila gruzijska oblast. Najprej mi ni bilo jasno, zakaj sem vedno, ko sem v dolini omenila Svaneti naletela na ogorčenje in hkrati na strahospoštovanje.
Po pripovedi prijatelja iz Tbilisija, ki je iste starosti kot jaz, je v njegovi mladosti enkrat obiskal Svaneti z očetom in stricem, odpravili so se na pogreb v eno od vasi. S seboj so vzeli kalašnikov, saj jih je bilo strah, da jih bodo na poti napadli in okradli Svani.
Tudi moj mož me kdaj preseneti s kakšno divjo pripovedjo. Zadnjič mi je povedal zgodbo, ko so okoli leta 2000, ko je bil Mate še otrok hoteli z očetom in sosedi gledati otvoritev judo svetovnega prvenstva na televiziji. Bili so eni redkih, ki so imeli televizijo. Redko so jo gledali, saj velikokrat niso imeli elektrike (še danes je velikokrat kar zmanjka). Matetov oče je bil judo trener in Mate je judo treniral. Nestrpno so pričakovali tekmo, saj je tekmoval gruzijec, svan. Tik pred pričetkom je zmanjkalo elektrike. Oče in sosed sta vsak s svojim kalašnikom odšla do transformatorske postaje, parkrat ustrelila v streho in elektriko so jim priklopili nazaj, da so lahko gledali tekmo.
Svani so se v preteklosti borili za preživetje. Z naravo in med seboj, kar jim je prineslo trdo kožo. Prakticirali so tudi krvno maščevanje. Zemlja in družinsko ime sta najpomembnejša in za oboje se bodo borili do konca.
Z Mario sva postali nerazdružljivi. Počasi sem spoznala njen krog prijateljev, med njimi tudi Nino. Maria se je za dva tedna odpravila na obisk domov in tako sem večere preživljala z Nino. Nekega mrzlega večera sva se greli v Laili, pili sva kavo in poslušali živo gruzijsko tradicionalno glasbo. Nino je stekla v bližnjo trgovino po hrano za njenega psa. Ko se je vrnila, me je z ognjem v očeh obvestila, da je srečala prijatelje, ki so naju povabili na domačo zabavo. Da fantje sicer zelo slabo govorijo angleško, ampak so super družabni, in da bo že ona prevajala (čeprav tudi ona ni biser pri angleščini..). Plačali sva kavo, se zavili v bundo ter šal. Pred Lailo so v avtu sedeli Pile, Gio in Mate.
Zgodbe iz Svanetija 