Obožujem pozno avgustovske večere. Ko sonce zahaja, pusti na vrhovih okoliških gora rdeč odsev. Celotno nebo pa je obarvano z jagodno rdečo barvo. Takrat samo sedim pred hišo in uživam v trenutku. V zraku lebdi poseben vonj, ki ga lahko vonjaš samo takrat. Sladek vonj po dolgem vročem dnevu in hkrati močan vonja po snegu.
Zime tu so dolge. Sneg vrhove pobeli že konec septembra, v Mestii pa lahko sneži že oktobra. Potem zima vztraja vse do začetka aprila, sneg pa na prelazih ostane vse do konca junija.
Zemlja se počasi pripravlja na dolgo spanje. Pobira se prvi mladi krompir, koruza je zrela. Z dreves pri sosedih rabutamo drobna sladka jabolka in vijolične slive. Matetova babica na pobočjih smučišča pobira borovnice, robide in iz njih dela marmelado in kompot.
Mene ta pozno poletni čas vsakič odnese v čas, ko sem prvič prišla v Svaneti. Barvanje dreves, krajšanje dneva. Mrzli večeri in zaspana jutra. Krave, ki se na pozno popoldanskem soncu grejejo na asfaltu. In potem prvi sneg. Vsi ga nestrpno čakamo. Vsako leto je dan, ko začnejo padati prve snežinke, zelo poseben. Vse je belo, gore dobijo drugačen sij. Težko je opisati. To moraš doživeti.
Otrok je zaspal. Vrnem se na klopco pred hišo. Na nebu je milijon zvezd. Tu ni nobenega svetlobnega onesnaževanja in ob jasnem večeru vidiš rimsko cesto. Vonj noči me odnese v zimo pred dvema letoma. V brezskrben čas, ko sva z Matetom, ki sem ga takrat komaj poznala, šla v prvem snegu splezat na vrh enega od stolpov. Kasneje sva si pripravila preprosto večerjo in ob peči klepetala dolgo v noč. Pa ko sva šla skoraj vsak dan s smučmi na ramah peš do sedežnice in sva cel dan smučala. Jaz sem na smuči stopila po več kot desetih letih. Imela sem precej treme, saj tu Slovence poznajo izključno samo po smučanju (če sploh). In ko sem povedala, da sem iz Slovenije, je bil prvi odziv: “Ti pa sigurno znaš smučat!”.
Večinoma niti ne vedo, kje je Slovenija, vedo pa, kdo sta Tina Maze in Ilka Štuhec. V lokalnem marketu, kjer sem ponavadi kupovala, je delal star gospod. Star nekje 80 let in z precej slabim spominom. Vsakič me je vprašal od kod sem. Ko sem mu povedala, je sledil dolg premor, nakar je z brezzobim nasmeškom dvignil obe roki in zavpil:”Peter Prevc!”. Še danes se nasmejim, ko se ga spomnim.
Prva dva meseca sem, razen dela pri Nino, ki je bil bolj za zabavo, uživala. Po novem letu pa sem začela razmišljati o službi. Prihrankov nisem imela veliko in naveličala sem se delati nič. Ja, tudi to je možno. In potem sem čisto po naključju nekega mrzlega januarskega večera v Bubi, baru, kjer se v Mestii zbirajo predvsem lokalci, spoznala Karino. Nekaj let starejšo Nemko, ki že skoraj leto dni živi v Svanetiju. Po nekaj minutnem pogovoru me je vprašala, če bi ji pomagala pri novem projektu, ki ga pripravlja z punco iz Ushgulija. Izmenjali sva si številki in naslednje jutro sem jo poklicala. Kljub rahlemu mačku smo se dobile na kavi. Karina, Tamuna in jaz. Razložili sta mi načrt, da skupaj najamemo hišo ob mostu, v Mestii znano pod imenom The Bridgehouse. Hiša je bila že večkrat v najemu, bila je restavracija, bar. Vendar nikomur ni zares uspelo. Hiša je veljala za zakleto, vsi so pravili, da v njej prebiva duh, ki nikomur ne pusti, da bi tam obstal in ustvarjal. Nas je to samo še bolj navdušilo. Odločile smo se, da hišo najamemo, jo preuredimo in odpremo coffe shop in kino. Kino z enim samim filmom. Filmom Dede, katerega režiserka je Tamunina sestra dvojčica Mariam.
Dede je lep film. Čudovit. Resnične zgodbe večjih žensk iz Svanetija, pa so združene v eno. V filmu je veliko improvizacije in večino igralcev igra same sebe. Govorijo v starem svanskem jeziku, ki ga uporabljajo še danes. Sama ga tudi že razumem, vendar je mnogo težji od gruzijščine. Film je prejem ogromno nagrad po celem svetu in je res vreden ogleda.
Saj zveni preprosto, najameš hišo, postaviš platno in imaš kino. Ampak mislim, da se takega “gverilskega” projekta lahko lotiš le enkrat v življenju. Najemnina, ki nam je najprej predstavljala največji izziv, je kasneje postala v primerjavi z ostalimi stvarmi nična. Ko smo dobile ključe in cele zamrznjene stale na pragu, da odklenemo vrata, se je najprej zataknil ključ. Ko smo vrata končno odklenil, smo se znašle v čudovitem prostoru z stekleno teraso nad reko, barom ter kuhinjo. Tam so bile še prijetna soba za kino v zgornjem nadstropju ter kletna izba z kaminom ter shrambo in kopalnico. Vse prašno in nametano. In zmrznjeno. Ker v hiši že nekaj časa ni bilo nikogar, ni bilo vklopljenih električnih grelcev. Znotraj je bilo 10 stopinj hladneje, kot zunaj. In zunaj je bilo okoli ničle. Z nosovi globoko v šali in rokavicami na rokah smo se razgledal in napravile seznam, kaj vse bo potrebno storiti, da bomo prostor lahko odprle. V tem času se je na vratih prikazal Tamunin sestrič Levan, ki je prinesel nekaj hrane. Tamuna mi je prišepnil, da je imel eno od stranskih vlog v filmu.
Film sem prvič gledala sva tedna nazaj in sem z lahkoto priklicala v spomin njega in njegovo vlogo. V filmu deluje mrk, napadalen, v resnici pa je pravi medvedek. Z svojo polomljeno angleščino je naznanil, da naj mi kar delamo, on bo pa pripravil hrano. Lotile smo se. Odločile smo se, da bo za prvi dan dovolj, da po hiši postavimo grelce, jih priklopimo ter hkrati poberemo ves odpadni les ter zakurim v kaminu. Zamrznjeni kot ledene kocke smo kmalu sedeli ob kaminu. Jedli smo pečena jajca z domačim sirom iz Ushgulija, Levanovo specialiteto. Kruh smo malo popekli na ognju ter nazdravili z domačim arahijem, svanskim alkoholnim napitkom. Po nekaj šilcih, ko se nam je že rahlo vrtelo (zadeva je precej močna), smo se odpravili domov ter se dogovorili, da se dobimo naslednji dan ob dvanajstih. Kar zgodnja ura za Svaneti.
Naslednji dan je bil namenjen nadaljnjemu pospravljanju, beljenju, urejanju kaosa. Bilo je za odtenek topleje, še vedno pa ne dovolj, da bi lahko delale brez bunde. Našle smo nekaj res izjemnih stvari. V kleti smo odkrile skrinjo, polno pokvarjenega kravjega mesa, pa žakelj poln školjk ter celo skladovnica sveč. Trajalo je teden dni, da smo prostor spravile v normalno stanje, ga ogrele ter da je pritekla voda. Zamenjati smo morale nekaj vtičnic in električno omarico. Potem smo privlekle pohištvo, ki smo ga dobile v lokalni second hand trgovini pa še miljon drugih stvari. Me smo delale, Levan pa nam je vsak dan prinese večinoma že pripravljeno hrano, potem pa je sedel pri električnem grelniku, bil na telefonu ter tu in tam spil šilce arahija. Čisto po svansko.
Svani neverjetno spoštujejo ženske. Ženske jim pomenijo vse. Znajo kuhati skrbijo za otroke, za živali, hišo. Oni pa lepo ohranjajo stare tradicije, hodijo na obiske, se ukvarjajo z zemljo in občinskimi zadevami, nazdravljajo. Včasih je bilo tako, so se pa te navade v neko meri prenesle v današnji svet.
Tamuna in Karina sta se po tednu dela in prenove opremljeni s dolgim seznamom odpravili v Tbilisi po nakupih. Jaz sem se izgovorila, da imam drugo delo doma in ta čas posvetila Matetu. V resnici si enostavno nisem želela kaosa, ki ga prinaša gruzijsko glavno mesto.
Ko sta se punci vrnili, smo uredile še zadnje detajle, napolnile hladilnike in prvič samo za nas tri zagnale projektor. Bil je konec januarja, samo en dan pred napovedano veliko otvoritvijo. Ta večer smo si dale duška, se sprostile, pojedle dobro večerjo in popile nekaj kozarcev dobrega Kinzmaraulija iz zalog.
Naslednje jutro smo z rahlim mačkom pripravljale hrano, pijačo in rdečo preprogo. Skratka vse, kar se za otvoritev kina spodobi. Ime kina smo si izmislil prejšnji večer. Pub and cinema Dede. Pub zato, ker Karin rada pije pivo, Dede pa, ker je to naslov edinega filma, ki ga lahko pri nas vidite. Otvoritev je potekala odlično. Film si je ta večer ogledal 1 švicar, starejši gospod, ki je tja zašel po pomoti. Ogledal si je samo pol filma, ker se je pijani Levan spotaknil čez kable in po tleh vrgel projektor. Na otvoritvi so bili tudi Mariam in nekaj ostalih igralcev iz filma ter vsi naši prijatelji.
Počasi smo se dogovorile, kako bo potekalo življenje v kinu. Jaz sem vzpostavila sistem dela z prihodki, Karina je pripravila ponudbo hrane in pijače. Odločile smo se, da za začetek delamo en mesec ter se potem odločimo, kako si bomo razdelile višek prihodkov. 60 procentov izkupička od kart je šlo v sklad za snemanje novega filma, plačati smo morale tudi najemnino ter vso pijačo in hrano. Vedele smo, da denarja ne bo veliko, vendar se nismo preveč obremenjevale.
Dnevi so tekli, bilo je veliko dela v kinu. Še vedno sem uživala v smučanju in spoznavanju novih ljudi in okolice. Vsak dan se je zgodilo kaj novega, spoznala sem ogromno tujcev z zanimivimi zgodbami, ki so prihajali v kino. Polek vsakodnevnih gostov, ki so si prišli pogledat film smo imeli tudi goste, ki so se vsakodnevno vračali. V času zime pridejo ljudje v Mestio za dlje časa, saj večinoma smučajo.
Nekega februarske ga večera pa mi je pisala Maria. Rekla mi je, da so v guesthousu pri Nino Slovenci, ter da prihajajo v kino. Navdušena sem jih pričakala. Po dolgem času je bil užitek klepetati v slovenskem jeziku. Ko je skupina šla v zgornji prostor, kjer smo uredile kino dvorano, je z nami spodaj na pivu ostal Jan. Njihov vodnik, skupina je namreč prišla turno smučat. Jan mi je povedal, da bo tu v Mestii ostal še mesec in pol, da se bo izmenjalo kar nekaj skupin, ki bodo smučale in da on to delo opravlja preko agencije Lifetrek. Prvič sem slišala za to agencijo, do sedaj sem vedno in povsod potovala v lastni režiji in mi nikoli ni padlo na pamet, da bi na katerokoli od mojih potovanj šla z agencijo.
To mnenje sem v času, odkar sem tu v Mestii delno spremenila. Menim, da je dobro iti kam tudi z agencijo. Pod pogojem, da sodelujejo z lokali kraja, kamor vodijo.
Vsakodnevno se srečujem z obiskovalci, vseh starosti in iz vsem možnih držav. V večini primerov pridejo in nimajo blage veze, kaj bi lahko. Sledijo nekim splošnim informacijam s spleta in mislijo, da je to najboljše, kar lahko Svaneti ponudi. Tu v info pisarni težko dobijo kako uporabno informacijo, saj ženska, ki tam dela, slabo govori angleško. Pisarna je večino časa zaprta, primanjkuje tudi zemljevidov treking poti. Veliko obiskovalcev se dobesedno upira lokalnim ljudem, ki ponujajo ture, da oni pa že ne bodo plačali za nekaj, kar lahko sami. In zamudijo ogromno. Saj je res, da veliko lokalcev ne govori dobro angleško. Ampak se da tudi brez ali pa s kakšnim slovarje.
Kot primer. Vsi, ki pridejo v Svaneti, si želijo v Ushguli. Peš ali z avtom. Poleti je v Ushguliju neznosno. Dnevno se tja odpelje okoli 50 polnih avtomobilov, potem so tu še ljudje, ki gredo tja peš. V sezoni ni dneva, da bi lahko bil na treking trasi do Ushgulija ali v samem Ushguliju sam. Ja, to je pač davek turizma. Množičnega turizma. Ampak Svaneti je gromozanski. In obstaja ogromno kotičkov, ki jih turizem še ni dosegel. Ker so težko dostopni in ker o njih nič ne piše na spletu. In če je agencija dobra, ne bo samo spisala ture in poslala ljudi, ampak se bo povezala z lokalnimi vodniki in skupaj ustvarila najboljši možni program. To bi dejansko moral biti način, kako agencije delujejo, pa vem da marsikje ni tako.
Jana sem povprašala o delu Lifetrek, preverila sem njihovo spletno stran in kaj vse ponujajo. Potem mi je Jan tik pred odhodom nazaj v guesthouse omenil, da pride z naslednjo skupino še Tilen, ki dela pri Lifetreku in ureja večino stvari. Ko sva se s Tilnom srečala, sva izmenjala mnenji in se oba strinjala, kaj je res pomembno pri agenciji. Po nekaj dnevnem druženju pa me je Tilen spodbudil, če lahko kot vodnik prevzamem poletne, treking skupine. Izziv se mi je zdel zanimiv, v času študija sem se namreč lotila izpita za turistično vodenje, ki sem ga kasneje zaradi odhoda v tujino opustila. No, vse znanje pride enkrat prav in vse se zgodi ob pravem času.
Odločila sem se, da do prve skupine moje znanje o Svanetiju še poglobim, s Tilnom pa sva se dogovorila, da vključimo tudi Mateta, ki je v mladih letih z očetom prehodil stotine kilometrov med vasmi in planinami. Avto so mamreč dobili šele, ko je Mate dopolnil 12 let.
V pomladanskih mesecih sva tako obiskala ogromno vasi in turističnih ter ne turističnih biserov, Mate pa je mojo glavo napolnil z legendami in zanimivimi zgodbami divjega Svanetija.
Do aprila sem tudi redno delala v kinu. Z prihodom lepšega vremena, pa sem se delu tam odpovedala. Le kako bi lahko cel dan sedela notri in se zvečer pogovarjala z ljudmi, kako je bilo na trekingih in izletih? Tako smo se dogovorile, da v kinu za stalno ostane Tamuna, jaz pa ji pri določenih stvareh pomagam. Karina se je poslovila in se vrnila v Nemčijo. Nas je pa kino povezal in ostajamo res dobre prijateljice. Še danes skoraj ne mine dan, da nebi obiskala Tamune. Če mi seveda dopušča čas…
Zgodbe iz Svanetija 