Peta zgodba: Ti čudni časi…

Od nekdaj verjamem, da se želje uresničijo. Če si močno želiš. Res močno. Res, res močno.

Odkar sem se preselila sem, sem si želela videti in živeti v Svanetiju pred turizmom. Okusiti mir in tišino ter življenje daleč stran od civilizacije. In niti v najbolj divjih sanjah si nisem predstavljala, da se mi bo ta želja uresničila.

Marca se je svet ustavil. Na našem malem letališču sem se poslovila od zadnje skupinice slovencev, ki so turno smučali med našimi gorskimi velikani. In tako smo za tri mesece ostali sami. Prebivalci Mestie in gore. Glavna ulica v Mestii, ki je vedno polna turistov, je bila sedaj prazna. Zaprli so vse restavracije. Vsak večer je nad mesto legla tišina, saj so po nareku vlade ob desetih zaprli vse trgovinice, veljala je tudi policijska ura. S Matetovo sestro sva se hecali, da je corona dosegla, česar gruzijske ženske ne morejo. Da so možje zvečer doma. Vsi so se (vsaj na začetku) strogo držali policijske ure.

V času velike noči, ki jo ortodoksni kristjani praznujejo 2 tedna kasneje kot katoličani, je gruzijska vlada za teden dni prepovedala vožnjo z avtomobilom. Želeli so preprečiti množično zbiranje po cerkvah in na pokopališčih. Ob velikih praznikih je namreč navada, da se cela družina zbere na pokopališču, kjer dan preživijo z pokojnimi. Prinesejo ogromno hrane in pijače ter z številnimi zdravicami obujajo spomine na preteklost. In zbirajo se v velikem številu, kar je bilo takrat seveda prepovedano. In tako so pač prepovedali vožnjo in za kršitelje pripravili visoke globe. Ampak ljudje so se znašli. Tu v Mestii so se na pokopališča odpravili peš. Povečal se je tudi transport s konji.

Tiste meglene srede, ko je veljala prepoved vožnje z avtomobili, sem si zaželela nekaj sveže zelenjave. Z Matetom sva se z nahrbtniki odpravila preko polja, saj živimo nekaj kilometrov iz centra. Na poti sva se ustavila med stolpi nad centrom, v Legabiju, enem od treh najstarejših delov Mestie. Mestia je razdeljena na četrti. Danes ne tako pomembno, včasih pa je bila ena četrt en klan. Med klani je bilo večkrat prisotno krvno maščevanje, katerega duh živi še danes.

Klan je razširjena družina, s istim priimkom. Še danes je v Mestii nekaj priimkov, ki se ohranjajo že stoletja, nosijo s seboj zgodbe in pomenijo nek status.

Legabi je najmanj ohranjen del Mestie, stolpi so obnovljeni, precej hiš pa propada. Na robu je tudi majhno pokopališče, na katerem se vedno rada ustavim. Leži na čudovitem polju nad mestom z razgledi na vse okoliške gore.

Tudi tokrat se ustaviva na pokopališču. Mate mi vedno pove kakšno zanimivo zgodbo o ljudeh, ki so tu pokopani. Med njimi ogromno mladih. Res mi je zanimivo, koliko spoštovanja čutijo do pokojnih, kako so povezani z njimi in smrt tu v Svanetiju definitivno ni tabu tema.

18. januarja se prične praznik, posvečen mrtvim. Podobno kot naš 1. november. Ampak hkrati tako zelo drugačen. Najprej se 18. pripravi bogato obložena miza. Ob dvanajstih dopoldne se prižgejo sveče, zmoli se in odpre vrata. Duše umrlih, ki so zapustili družino se vrnejo in bodo ta teden prisotne v hiši, kjer so preživele zadnje dni pred pokopom. Za mizo je en prazen stol s krožnikom za pokojnega, pripravijo se posebne jedi, ki jih je imel pokojni rad. Naslednji dan zgodaj zjutraj se na cestah zberejo moški in zakurijo bakle iz brezovega lesa. Najstarejši moški pri hiši pripravi toliko bakel, kolikor je živih moških oziroma fantov v ožji družini. Pri baklah se grejejo, zraven imajo posebne sirove kruhke, ki jih blagoslovijo, kasneje pa jih poje vsa družina v kuhinji ob peči. Ta praznik traja od 18. do naslednjega ponedeljka. V ponedeljek ob dvanajstih še zadnjič prižgejo sveče in se ob obloženi mizi ter z odprtimi vrati za letos poslovijo od svojih preminulih. Ko se najedo zmolijo, ugasnejo sveče in zaprejo vrata. Potem sledi še zadnji obred 14. februarja, se proti večeru odpravijo vsi na pokopališča, kjer vsaka družina zakuri velik brezov kres direktno na grobu, zraven prinesejo vino in nekaj hrane. Grejejo se ob ognju ter nazdravljajo spominu na umrlega.. Sta pa ta praznika značilen samo za Svaneti in sploh nista povezana z ortodoksno vero, ampak z poganskimi verovanji.

Spustila sva se do centra in se po sredi ceste sprehodila do bazarja. Na cesti so zdaj samo krave, ki se rahlo zmedeno ozirajo okrog. Navajene so prometa in ljudi.

Mestia mi je res všeč. Stari del se prepleta z novimi stavbami, v centru je velik park z otroškimi igrali. Povsod smetnjaki in z vodo redno čistijo kravje iztrebke. Res ni tipično gruzijsko mesto.

Ko se vračava proti domu preko glavnega trga mi Mate pove, da ko je bil mlajši, tu ni bilo parka, ampak velik trg, kjer so se zbirali in igrali nogomet. Sedaj nogomet igrajo na novem igrišču.

Naslednji tedni so minevali mirno. Vsi so se nekako sprijaznili, da turistov še ne bo. Zaenkrat. S prihodom pomladi se je pričelo delo na zemlji. Najprej oranje in prekopavanje njiv ter vrtov pa sajenje krompirja in ostale zelenjave. Tu večina ljudi nima traktorja, ora se s konji ali biki.

Jaz sem v tem času ogromno prehodila. Zdi se mi, da sem se šele sedaj res vklopil v okolje. Ljudje so me namreč opazili. Prej sem se lahko skrila v množici turistov, zdaj pa ne več. Tu se vsi poznajo med seboj in čisto povsod so me vprašali h kateri družini spadam. Je pa bilo to res res nekaj samotnih mesecev, saj so vse moje najboljše prijateljice, s katerimi sem prej preživljala prosti čas, odpravile v Tbilisi.

V začetku junija je potekal velik praznik, kjer praznujemo neke vrste samostojnost Svanetija. Potekajo konjske dirke, kjer najpogumnejši svanski mladci v tradicionalnih oblekah in z zastavami najprej jezdijo po mestu, nato pa poteka dirka ob letališču. Na zastavah je tiger. To zastavo naj bi v času edinega napada na Svaneti imeli Turki. Turki so takrat oropali cerkev v Mestii , ter se z relikvijami in zlatom, ki je bilo hranjeni v cerkvi, podali v dolino. Ampak Svani so jih pri Etseriju dohiteli, jih pobili ter ukradeno in zastavo odpeljali nazaj v Mestio.

To je bil zaradi korone prvi dogodek po dolgem času. Mate mi je povedal, da se ne spomni, da bi kdaj tam bilo toliko ljudi.

Vsi so po tihem upali, da bo Gruzija meje za mednarodni turizem odprla že junija, pa jih ni. Daleč od tega, še danes so meje delno zaprte. Razen določenih izjem, je potrebno v 10 dnevno karanteno, če želiš v Gruzijo. Pa še te možnosti nimajo čisto vsi.

Čez poletje je bila Mestia bolj polna, prišli so domači turisti, ki pa jih lokalci ne marajo najbolj. Med gruzijci in svani je namreč precej razlike. Moja prijateljica Gvantsa iz Tbilisija me še danes kdaj vpraša, kako lahko živim tu, da so svani zelo trdi in neprijazni. Sicer gostoljubni po drugi strani pa prav nevarni ljudje. Vedno se nasmejim, ko mi razlaga svoje mišljenje. Po drugi strani svani o ostalih gruzijci razmišljajo, kot o razvajenih dolinarjih, ki ne vedo, kaj je življenje. Oboji pa sebe vidijo kot najboljše. Sama sem v Tbilisiju in Kutaisiju naletela na odprta usta in zaskrbljene poglede, ko sem povedala, da ne samo, da živim v Svanetiju, ampak da sem tudi poročena s Svanom.

Konec julija nas je vse presenetila novica, da so v sosednji vasi Lenjeri odkrili primere korone v eni družini. Okužena naj bi bila cela družina, okoli 30 ljudi. Med drugim tudi Sarina pediatrinja,tako da se je avgustovski obisk pri njej prestavil na september. V 2 dneh so vse gruzijskega turiste poslali v karanteno v dolino in za en mesec zapečatili Svaneti.

Do nas vodi le ena, 140 km dolga cesta, ki so jo malo pred prvo vasico Barjashi, ko se začneš vzpenjati med gorami, zaprli. Na cesto so postavili policijske barikade in niso spuščali iz Svanetija. Lahko si prišel v Svaneti, ampak samo, če imaš tu stalno prebivališče. Večino svanov je bilo grozno jeznih. Država jim je vzela en mesec že tako slabe turistične sezone. Lokalci so izvedli kar nekaj gverilskih akcij in protestov proti odločitvi vlade. Z zapiranjem ceste pred Mestio in blokiranje vladnih ter dostavnih vozil so glasno izražali nestrinjanje z odločevalci. Sicer je bilo to bolj samo sebi v namen in za lastno zadoščenje, da so nekaj storili. In za zabavo nas, ostalih prebivalcev, ki smo se teh protestov zaradi dolgčasa in z željo po druženju udeležili.

Poznam tudi kar nekaj svanov, ki so ušli iz karantene. Odpeljali so se do vasice Barjashi, nato pa skozi gozd peš obšli barikado, ter nato poklicali taksi iz Zugdidija.

Sedaj je oktober. Ljudje v Svanetiju pobirajo krompir, fižol in buče. Iz doline z starimi ruskimi vojaškimi tovornjaki vozijo les za zimo. Ravno danes zjutraj je okoliške vršace pobelil novozapadli sneg. Življenje teče naprej.

Kaj se bo zgodilo v prihodnjih mesecih, pa ne ve nihče.