Prazniki

Prazniki. Prazniki v Svanetiju pomenijo ogromno, pomenijo vse. Pomenijo, da se tisti dan ne bo delalo.

In skoraj vsak dan je praznik.

Gruzijci so res en tak poseben narod. Radi praznujejo, se družijo. Skoraj vsak teden lahko najdejo razlog za praznovanje. Poleg rojstnih dni, obletnic, krstov, porok so tu še vsi možni prazniki svetnikov, pa državni in kulturni prazniki…

Tu v Svanetiju pa so sploh čisto v svojem svetu. Jaz ne sledim več, kaj vse se praznuje; vsako leto na novo me preseneti kakšen nov poseben dan. Vse te večje praznike seveda že poznam. In poznam tudi že vso tradicijo povezano s njimi. V vsako tradicijo tu v Svanetiju spadajo razne molitve, napitnice, posebni obredi. In hrana.

V vsaki kulturi je hrana del običajev, tradicij, praznikov. Samo tako močne povezave med hrano in prazniki nisem videla oziroma doživela nikjer.

Priprava za novoletne praznike se prične približno teden dni pred novim letom. Novoletni prazniki zajemajo novo leto, ortodoksni božič (6. januar) in staro novo leto (s 13. na 14. januar). Pa seveda še kup nekih mini prazničnih dni, ki zapolnijo vmesne datume, tako da se praznuje od 31. decembra do 15. januarja. In potem še od 18. januarja do prvega ponedeljka. Potem pa že spet kaj novega…

Okoli 26. decembra se najprej pričnejo tret orehi. Natre se jih ogromno, saj se jih vključi v pripravo precej jedi. Potem se vsakodnevno doma kopičijo kupi sestavin iz različnih trgovin, iz kleti se privleče različna zelenjava, čebula in česen, zamesi se testo za hachapuri, kubdari in za kruh, pripravijo se svinjina, piščanec, govedina, riba. Na tržnico se gre po sočna granatna jabolka in šope koriandera.

Ženske cele dneve pred novim letom preživijo v kuhinji. Zanimivo je opazovati harmonijo gibanja med lonci, pa dogovarjanje katera bo kaj in kdaj. Dejansko je za toliko različnih jedi potrebno natančno logistično načrtovanje. Vmes seveda vedno najdejo čas za kavo in pogovor o tem, kaj počnejo sosedi.

In kaj se je za praznike?

Začnimo z osnovo. Kruh. V Sloveniji imamo radi kruh, sedaj med zapiranjem države je ogromno ljudi začelo peči svojega. Pri nas doma pa ga pečejo že odkar pomnijo. Saj ga lahko kupiš tudi v trgovini, ampak zakaj ga bi, ko je pa domač tako dober, da ga lahko ješ tudi čisto brez vsega. Kruh pečemo v ogromnih količinah, celo leto. Vsake 4 dni. Saj sem se ga tudi jaz navadila, moji domači pa ga jedo čisto ob vsakem obroku. Polovico vse hrane, ki jo pojedo čez dan je kruh. Kruha ne jedo samo, če jedo hachapuri, ki pa je v bistvu kruh s sirom.

Spečejo torej ogromno kruha (ki ga bodo kasneje čez par dni itak spet), ampak ta novoletni je prav poseben. Pripravita se tudi masi za kubdari in hachapuri. Masa za kubdari vsebuje nasekljamo govedino, čebulo, česen in začimbe, za kachapuri pa neslan sir.

Potem je tu dolma. To je po naše sarma, zelo podobno le z drugačnimi začimbami. Mešanica svinjine in govedine z paradižnikom, česnom, čebulo, koriandrom, rižem in še milijonom skrivnostnih začimb. Pa zeljem seveda. Skuha se ogromen lonec in se jih streže za obe novi leti in za božič.

Pripravi se ogromno različnih solat. Neke vrste francoska, ki jo imenujejo vinegret, pa korenčkova, fižolova z orehi, solata z rdečo peso in slivovo omako. Pa ostanki zelja od dolme z orehi. Poleg svežih solat, je na mizi tudi okisano zelje z rdečo peso, pa vloženi zeleni feferoni in zeleni paradižniki s korenčkom.

Ena od prazničnih jedi je tudi satcivi, hladen piščanec v orehovi omaki. Nekje je pač potrebno porabiti vse orehe. Riba (postrv) je tudi postrežena hladno, ocvrta v zdrobu, s svežo čebulo in koriandrom.

Zraven je obvezna skleda svežega sadja z suhimi kakiji, churchelami (grozdne “klobase” z orehi in lešniki) in bonboni ter razno domače pecivo z orehi in kondenzirani mlekom. Pa seveda domač kompot (sok), vino, chacha in araki.

Božič je bolj umirjen, marsikdo zvečer obišče cerkev. Maša traja od desetih zvečer do jutranjih ur. Mi doma smo to noč preživeli mirno, ob večerji in filmih.

Za prvi dan obeh novih let si ljudje povsod voščijo “gilocav ahal cels” (srečno novo leto) in razdelijo bonbone. Pravijo, da to prinaša srečo. Mate mi je povedal, da so kot otroci tekmovali, kdo zbere več bonbonov in tisti je potem imel poseben status. Drugi dan po obeh novih letih je bedoba. Na ta dan moraš početi stvari, ki jih imaš rad in ti prinašajo veselje. Biti moraš z ljudmi, ki jih imaš rad. To ti bo prineslo srečo v novem letu.

Vmesni dnevi so polni druženja in obiskov. Letos zaradi situacije nihče ne dela in so si ljudje vzeli čas za dosledno spremljanje tradicije. Torej sedenje, hranjenje, pitje in nazdravljanje. Nismo imeli nobenega uradnega praznovanja na trgu, kot prejšnja leta, smo pa vsi bolj ali manj hrupno praznovali doma.

Po vsem veselju in praznovanjih pa je na vrsti lipanani. Poseben praznik duš, o katerem sem pisala že v prejšnjem blogu. Sama nikoli nisem pretirano marala praznikov in praznovanj, ta praznik pa je postal moj najljubši, čeprav ga še vedno spoznavam.

Občutek, ko se prižgejo sveče in se zmoli prva molitev, ter se odprejo vrata je tako poseben in ga res težko opišem. Na hišo pade nek poseben mir, tišina. Zrak pa je nasičen, sladkasto težak. Mogoče zaradi vonja sveč, mogoče zaradi prisotnosti duš…

Za ta praznik se prvi dan pripravi pečena buča, medena leča, ogromno presne zelenjave okisane s slivovo omako, skuha se lobio (fižolova omaka) ter spečejo krompirjevi žepki z koriandrom. Na mizi so tudi najljubše pijače pokojnikov. Drugi dan se skuha mesna obara in hachapuri potem pa vsak dan dodaš še več jedi vse do ponedeljka po 18. januarju, ko se z obilno obloženo mizo poslovimo od duš.

Stari Svani pravijo, da po bedobi, po drugem novem letu nastopi najbolj mrzel čas v letu. Ta čas sovpada z začetkom Lipananija. In iz hiše greš res samo na tržnico ali v trgovino.

Zunaj brije mrzel veter, po 10 dneh je končno nehalo snežiti in temperature so padle krepko pod ničlo. Iz bližnjih gozdov se sliši zavijanje volkov. Krave se čez dan samo malo sprehodijo po okolici hiše in ponavadi že ob štirih nestrpno mukajo pred vhodom v štalo.

Trenutno smo sredi praznovanja čarobnega lipananija in vsak dan se proti večeru podružimo ob soju sveč in molitvi za duše. V svanskem jeziku zveni molitev mistično in vsak večer z užitkom poslušam. In čutim prisotnost duš.