Divji Svaneti

Temačni vrhovi visokega Kavkaza se dvigajo nad ozke doline iz katerih derejo ledeniški potočki. Majhne vasice so raztrošene vsepovprek. Med starimi svanskimi hišami in lesenimi ograjami se v nebo mogočno dvigajo starodavni stolpi, ki dajejo pokrajini temačen privdih. V Mestii je 6 starih vasic združila moderna gradnja, imamo moderen park, policijsko postajo, upravno enoto, občinsko stavbo in sodišče. Pa nešteto mikro trgovinic in guesthousov in hotelov. Ampak duša Mestie je še vedno vaška, rahlo melanholična. Takšna kot je bila ob osamosvojitvi Gruzije, takšna kot je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, takšna kot je bila 300 in več let nazaj. Duša je ostala ista, tudi ljudje. Kljub prihodu elektrike, notranjih stranišč in kopalnic ter centralnemu ogrevanje. Pa vsej možni tehnologiji in internetu in socialnim omrežjem.

Divji Svaneti.

Večina tujih obiskovalcev opazi zlitjem modernosti z porušeno preteklostjo. Uživajo v razgledih, vrhunski hrani in vinu, hodijo v gore. Zvečer se podružijo v kinu, Buba baru ( kjer srečaš veliko lokalcev) ter v lokalnih restavracijah pojedo hachapuri, spijejo kozarec Kinzmaraulija ter prisluhnejo tradicionalni glasbi. Na bazarju kupijo svansko sol, sprehodijo se po ulicah in se čudijo nad kravami, ki se po celodnevnem potepanju ležerno vračajo domov. Fotografirajo večerno posedanje moških ob cesti pa obvezni sončni zahod in čudovite rdeče odtenke, ki barvajo vrhove Bangurianija in Tetnuldija. Pozimi se spuščajo po smučiščih Hatsvali in Tetnuldi ter na Turni smuki spoznavajo lokalne smučarske vodnike ter smučajo po divjih terenih prostranega Kavkaza. Poleti se z lokalnimi gorskimi vodniki podajo na okoliške vršacem ter občudujejo gromozanske ledenike ter divjo naravo. Obiskovalci ob obiskih visoko ležečih gorskih vasic občutijo tudi gostoljubnost lokalnih prebivalcev, ki ti bodo brez vsakršnega plačila odprli vrata v svoj dom, ti postregli z okusnim domačimi dobrotami in ti natočili kozarček ali dva doma pripravljenega alkohola in domačega kompota.

Pa saj vse zgoraj našteto je Svaneti. Ampak v sebi skriva še veliko več…

Pa pojdimo v preteklost. Ljudje med vrhovi visokega Kavkaza že stoletja živijo življenje, ki si ga večina ljudi sploh ne more redstavljati. Tako zelo samosvoji, tako zelo ponosni, tako zelo divje nedosegljivi. Veliko pričevanj preteklosti ni. Vsaj zapisanih ne. Obstajajo stare fotografije in posnetki, ki so jih naredili pogumni ljudje v 20. stoletju; tisti, ki so si upali priti v Svaneti. Ostalo so ustna izročila, pesmi in poezija, freske in poslikave, pa seveda stolpi. Stolpi, za katere obstaja več različnih teorij, zakaj so bili zgrajeni, najbolj logična je zaradi vremenskih razmer, najbolj divja pa zaradi krvnega maščevanja. Večkrat sem že napisala, kako sem med potovanjem po ostalih predelih države doživela različne odzive na moje življenje v Svanetiju. Največ začudenja in zaskrbljenosti sem prejela od prijateljice Gvantse iz Tbilisija. Kar ni mogla verjeti, da bom ostala v Svanetiju. Da sem se tu poročila z lokalcem in da bom tu vzgajala otroka. Ko se z možem v Tbilisiju usedeva v taksi in taksist ugotovi, da je moj mož Svan, nastopi v avtu ena taka neopisljiva tišina, spoštovanje. Strahospoštovanje. Velikokrat sem razmišljala zakaj.

Odrezanost od preostalega sveta je Svane, kakor se poimenujejo lokalni prebivalci, prisilila v neodvisnost, samozadostnost. Ljudje v dolini so se jih vedno bali. Stik z njimi so imeli večinoma takrat, ko so Svani na svojih konjih prišli v dolino po dobrine. V glavi so si “dolinarji” ustvarili divjo sliko Svanetija, divjo sliko Svanov. Veliko ljudi iz Gruzije ni še nikoli bilo v Svanetiju, verjamejo pa seveda vsem divjim zgodbam. Pa saj je veliko teh zgodb resničnih. Svani so pa seveda zelo ponosni na vse legende o njih in na svojo zgodovino. V času, ko so bili tako izolirani od zunanjega sveta pa so ustvarili svoja nenapisana pravila, ki veljajo še danes. Večina le teh je za zunanji svet nekako nesprejemljivih. Zaradi teh pravil je v ne tako daljni preteklosti v Svanetiju vladalo drugačno vzdušje. Svaneti je bil za ostale ljudi nedosegljiv, pretiran pogum pa si lahko plačal z življenjem. Seveda so pod posebnimi pogoji v Svaneti prihajali tudi tujci ter ostali Gruzijci. Vendar si moral imeti res dober razlog. Prišlo je nekaj plezalnih odprav, tudi iz Evrope. Spoznala sem poljski par, o katerem sem pisala že v en od prejšnjih zapisov. Ona dva sta pod pretvezo ruskih novinarjev 40 let nazaj v spremstvu Svana vstopila in dva tedna preživela v Svanetiju. Njuna zgodba me je tako navdušila, hkrati pa v meni sprožila nešteto vprašanj. Moj mož mi ob večerih večkrat pripoveduje zgodbe o Svanetiju, ki se jih spominja on in pa zgodbe, ki so mu jih zaupali starši, stari starši.

Ljudje so še danes zelo zaščitniški do svoje ožje in širše družine, do zemlje. Največji vrlini moškega sta poštenost in ponos, ki izhaja iz družinskega imena in zgodovine. Ženske so zelo pomembne, v hiši podpirajo vse štiri vogale. Vzgajajo otroke, skrbijo za hrano, živali, čistočo doma. Moški pa skrbijo za stike z sosedi, za odnose med klani in za dobro ime družine. Eno izmed res posebnih pravil je, da ženske članice družine ne morejo podedovati zemlje in s tem družinske hiše. Ko se ženska poroči, s tem izgubi pravico do vsega, kar pripada njeni družini. Preseli se k možu, njeni otroci pa dedujejo po moževi strani. Zaradi tega je še danes vsem družinam pomembno, da imajo vsaj enega moškega potomca. Med drugim predvsem zato, da zemlja in posestvo ostaneta v primarni družini. Če moškega potomca ni, bo po smrti očeta vse premoženje pripadalo najbližjemu moškemu sorodniku, ne njegovim ženskim potomkam. V družini mojega moža je njegova mama ena od šestih sestra. Zaradi tega so se odločili, da kot starša mojega moža napišejo njegova babico in dedka. Tako je uradno na papirju moj mož napisan kot brat svoje mame. Edini moški potomec. Ki bo po smrti starih staršev podedoval posestvo. In to je stalna praksa tu, saj si nihče ne želi, da zemlja ne ostane v ožji družini.

Tu je tudi pravilo, zaradi katerega še danes potekajo borbe. Prave borbe. Če celotna družina zapusti zemljo, hišo in se preseli, ta sedaj pripada najbližjemu sorodniku, moškemu potomcu seveda. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, se je zaradi ekonomskih razlogov in težkega življenja ter upanja po boljšem življenju v mestih iz Svanetija odselilo ogromno družin. Marsikatero zemljo in posestva so glede na pravilo prevzeli bližnji sorodniki. Sedaj pa te družine vidijo prihodnost v turizmu in si želijo zemljo nazaj in prihaja do res grdih sporov.

Vročekrvni Svani so svoje ozemlje v preteklosti skrbno varovali. V Svaneti so lahko vstopili samo člani družine, torej Svani. Kot sem napisala zgoraj, so bili dobri prijatelji in ostali obiskovalci redki, v Svaneti so si upali samo v spremstvu enega od Svanov. Ena od zgodb, ki nam jo je zaupal prijatelj iz Tbilisija mi je še posebaj ostala v spominu. Ko je bil star deset let, leta 2000, so se z očetom in stricem z staro Lado njivo odpravili na pogreb starega prijatelja v Mestio. S seboj so vzeli dva kalašnika in se po ostrih ovinkih slabe ceste začeli vzpenjati proti Mestii. Oče mu je zabičal, da se mora, če padejo v zasedo skriti pod sedež in počakati, da se dogovorijo. Ko so ob cesti zagledali oborožene Svane, se je hitro skril, stric in oče pa sta se z puškama odpravila proti skupini Svanov na cesti. S seboj sta vzela vino in sir iz Kakhetija kot podkupnino, ter se dogovorila, da lahko dokončajo pot do Mestie in se udeležijo pogreba. Najprej so jim še pobrali vse cigarete, potem pa so ji spustili naprej. Imeli so srečo.

Še v devetdesetih letih pa je bilo precej normalno tudi, da moški ugrabi žensko, s katero se želi poročiti. Ta navada naj bi bila stara skoraj tisoč let. Kasneje jo je gruzijska vlada izkoreninila z strogimi kaznimi, je pa v neki meri še vedno prisotna, predvsem v glavah vaških ljudi. Lansko leto je mojo dobro prijateljico, ki ni poročena, kar dva meseca osvajal, dobesedno nadlegoval moški iz ene od starih vasi. Prijateljico je bilo že kar strah, da jo bo res ugrabil. Po posredovanju nekaj prijateljev tu iz Mestie, jo je pustil pri miru. Sliši se grozno, da je v preteklosti bilo to čisto normalno. Z vidika ženske se mi zdi to prav grozno. Ampak tako so pač ljudje živeli. To so doživele še moževe babice, čeprav je njuna zgodba rahlo drugačna. Še vedno pa je velika redkost, da se ženska ob morebitni smrti moškega ponovno poroči. Normalno je, da ostane z moževo družino in skupaj z njimi vzgaja otroke. Tu tudi nobena lokalna ženska ne živi z moškim pred poroko. Njuna veza je do zaroke, ki je javna in predstavlja veliko slavje, skrita. Po zaroke sledi poroka, nato pa se ženska preseli k možu in njegovi družini.

V Svanetiju imamo tudi policijo. Že od nekdaj. Lokalni policisti, ki naj bi po navodilih vlade skrbeli za red in mir, se v svojih vozilih brezciljno vozijo po Svanetiju. Tu in tam vzamejo kakšen izpit, če voznika ujamejo pijanega in pa se jim ne zdi preveč nevaren. V bližnji preteklosti so Svani namreč že večkrat požgali policijsko postajo. Zato in še zaradi mnogih drugih zgodb se policaji lokalcev bojijo in se v njihovo življenje in spore ne mešajo. Zato jih tudi lokalci večinoma pustijo pri miru.

Zanimiva je tudi hierarhija med moškimi. Najvišje so tako imenovane avtoritete, ki jih je malo. K tem moškim gredo ostali, ko imajo razne probleme in trenja med seboj. V času Sovjetske zveze so to bili tako imenovani varzakoni, ki pa so ji v začetku 21. stoletja strpali v zapore. Avtoritete so danes kot nekakšni sodniki, ki k pogovoru povabijo obe sprti strani, več dni poteka zaslišanje prič, potem pa se avtoriteta odloči in razsodi, kdo ima prav in kdo ne. Tega se potem držijo. Kot neke vrste lokalni samoustanovljen sodni sistem.

Vsa ta nenapisana pravila so tu del vsakdanjega življenja in ljudje jih resnično spoštujejo. In kolikor se sliši bizarno, nečloveško in skoraj nemogoče v 21. stoletju…deluje. Preprečuje vrnitev v čase krvnega maščevanja. No kljub vsemu pa imajo moški doma skrito hladno orožje. Stare kalašnike, puške, pištole. Za vsak primer.

Moje življenje tu nekako res ni čisto po svanskih pravilih, je pa res, da tudi moževa družina ni tradicionalno svanska. Moževa sestra ima v Moskvi uspešno kariero, v družini je poleg mene še gruzinka s ameriškimi koreninami. Vsi smo pred poroko živeli skupaj in se poročili po svoje, brez obvezne zaroke in ostalih ceremonij. Tako tudi ni bilo težko mojega moža prepričati, da si zgradiva svoj dom in postaneta neodvisna od njegove družine. Je pa moj mož vseeno kar tipičen Svan, največ na svetu mu pomenita poštenost in spoštovanje. Pa družina, prijatelji in družba. Šele potem pride na vrsto denar, materialne dobrine in ostale vrednote, ki vladajo zahodnemu svetu.

Svaneti tako ostaja samosvoj in mističen z vsemi svojimi vrednotami, pravili in neštetimi poganskimi prazniki. Kljub trdem in neizprosnem življenju ter kljubovanju zahodnim pravilom so lokalci v svoja življenja pripravljeni spustiti tujce iz vsega sveta. Ti marsičesa ne vedo in ne vidijo, vendar so še vsi z vsaj malo odprte glave in popotniško žilico Svaneti in njegovo neopisljivo energijo doživeli kot neponovljivo in nepozabno izkušnjo.