In prišla je ona.

Tu v Svanetiju ima noseča ženska nek poseben status. Sedi doma, je dobro hrano in predvsem veliko hrane. Tu in tam gre tudi ven, ampak vedno manj. Po šestem mesecu pa skoraj nič. Če pa že, pa z avtomobilom. O nosečnosti se ne govori in o nerojenem otroku tudi ne. Nekje v začetku devetega meseca se ponavadi odpravi v dolino v najbližji Zugdidi ali pa v Tbilisi, kjer počaka do poroda. Pri njej med porodom je zraven sestra, mama, prijateljica. Mož pa čaka na hodniku, ter otroka vidi šele, ko sta z mamico na oddelku. Po porodu so vsi navdušeni, sledi tudi obvezna objava na Facebook o rojstvu. Potem morata mamica in dojenček počivati. In šele po dveh mesecih lahko malček pokuka ven iz hiše. Ampak samo malo, na dvorišče. Vsaj do prvega leta mora otrok pač biti doma. In mama tudi.

Oče je razen obveznih poljubov in objemov izključen iz skrbi za otroka. Ga ne previja, ne nosi, ne umiva, kasneje ne hrani. Za vse to skrbi mama, pomagajo ji tašča in ostale ženske v hiši. Seveda so tudi moški, ki pomagajo in so del dojenčkovega in otrokovega vsakdana, ampak jih ni veliko.

Ko sva se z možem pogovarjala o otroku, sem mu povedala, da bova za otroka skrbela skupaj. Ker sva starša oba. Strinjal se je in tu je bila zgodba zaključena.

In potem je prišla ona.

Pričakovana. Ampak vseeno kot veliko presenečenje. Oba sva bila prepričana, da bo on. Izbrala sva njegovo ime in vsi bližnji so vedeli, da bo itak fantek. Moj notranji čut se še nikoli do takrat ni zmotil.

Prvo polovico nosečnosti sem preživela res aktivno. Veliko sva bila po hribih, čeprav mi je na trenutke pobiralo sapo. Pripravili smo zemljo in živali za zimo, potem je prišla smučarska sezona in delo s skupinami, ki so prišle prevetrit možgane na naše gorske strmine.

Vsako jutro, ko se je skupina odpravila na turo, sem šla na dolg sprehod po zmrznjenih poteh okrog Mestie. Mrzel zrak v mojih pljučih in močno gorsko sonce ter krave. Imela sem občutek, da vedo da sem noseča. Tako spokojno in zvedavo so me gledale. K naši hiši je takrat prišla tudi potepuška mačka, ki me je potem vsak dan spremljala na potepih. Vedno, ko sva se kje ustavili, je zapredla, kot da poje uspavanko mali pikici v trebuščku.

Popoldneve smo preživljali okoli po Mestii. Na bazarju, v muzeju, kinu, po ulicah. Zvečer pa ob živi glasbi v lokalnih gostilnah nazdravljali življenju. V tem obdobju mi je ogromno pomenilo druženje, hiter, deloven tempo.

V tem času bi mogla v dolino na pregled. Dolga pot do Tbilisija in nazaj mi ni dišala. Odločila sva se, da greva na pregled kar v Mestio. Samo tokrat. Potem pa sva ugotovila, da imamo novega ginekologa. Porodničarja, ki je študiral in delal v največji porodnišnici v Moskvi. Drugače domačin, doma v bližnji vasi. Kljub nezmožnosti direktne komunikacije, se je vez vzpostavila. Kasneje sem vse preglede opravila pri njemu, odločila pa sem se tudi, da z njegovo pomočjo rodim.

Res nisem bila najbolj tipična svanska nosečnica. Kljub mrazu in zimi do aprila, sem vsak dan čim več časa želela preživeti zunaj. Njihove tipične jedi za nosečnice, ki vsebujejo ogromno sladkorja in maščob mi niso dišale. Nad tem se je najbolj hudovala babica. Naše sosede so z zanimanjem opazovale obliko mojega trebuha in mi povedale, da bo vsekakor fantek.

Potem pa sta se zgodila dva zame prelomna dogodka.

Prvi je bil pregled v petem mesecu, tako imenovana morfologija. Tam mi je zdravnik z iskricami v očeh povedal, da bo punčka. “Gogo ikneba”. In ulile so se mi solze. Mate me je z strahom v očeh pogledal, jaz pa od veselja nisem vedela kaj naj rečem. V glavi sem morala začeti čisto nov proces dojemanja moje deklice. Nikoli prej nisem resno razmišljala o otroku, in tudi ko sem na testu zagledala plusek, se nisem videla kot mama. Niti nisem čutila nič posebnega, razen vznemirjenosti. Potem sem iz dneva v dan gradila zgodbo in z tistim dnem dodala nov košček. Da bom dobila hčerko. Mislim, da sem v tistem trenutku tudi začutila, da postajam mama.

Po pregledu sva sedela v avtu in se spogledala. Tudi ime za deklico je bilo že izbrano. Poznega januarskega večera nama ga je zaupala Matetova daljna sorodnica, poetinja Goguca Kherghiani. Tako je bilo ime njeni mami in ko nama je z posebnim sijem v očeh zaupala ime, sva ga oba podzavestno takoj vzela za svojega.

Drugi prelomni dogodek pa je bil prihod virusa in zaprtje vsega. Zadnjo smučarsko skupino sem domov poslala v začetku marca, bili so eni zadnjih, ki so zapustili Mestio. Od takrat naprej pa vse do poroda nisem videla več nikogar razen mojih domačih in domačinov, ki so si upali na cesto. Šele takrat so vsi okoli mene dojeli, da nekako spadam sem. Noseča tujka, ki ne govori rusko.

Umirila sem se. In odklopila. Od sveta, od mojega prejšnjega delovnega razmišljanja in življenja. Veliko sem hodila v naravo in takrat sva bili samo ona in jaz. Pela sem ji, se pogovarjala z njo, ji pripovedovala zgodbe. Začela sem se tudi zavedati, da me je poroda strah.

S strahom se vsak spopada na svoj način. Zavedala sem se, da sem s tem, ko sem ga ozavestila, naredila ogromno. Zanimivo je, da tu v Svanetiju ne poznajo šole za starše, kot jo poznamo v Sloveniji. Moja tašča se je od srca nasmejala, ko sem ji povedala, kako se na porod pripravljajo ženske in tudi njihovi partnerji. Tu sem se morala z vsem seznaniti sama. Potem sem malo brala, malo pisala, fotografirala, pela, govorila sama s sabo. Veliko so mi pomagali tudi pogovori s eno od prijateljic, Mario, ki je takrat še živela v Mestii. Ob odločitvi, da ostanem in rodim v Svanetiju, sem ugotovila, da strahu ni več. Ostalo je samo pričakovanje in neizmerna želja, da jo končno spoznam.

23. Junija sem prehodila 10 kilometrov, z Matetom sva zvečer pripravila okusno večerjo ob svečah, saj je spet zmanjkalo elektrike. Ponoči so se začeli popadki in cel naslednji dan sem preživela v udobju doma in v pripravah na največjo spremembo v življenju.

In potem je prišla ona.

25. Junija zgodaj zjutraj. Mirno, v tišini med kavkaškimi vršaci. Z mojim možem, ki se je izvrstno izkazal kot prevajalec ter zdravnikom, ki mi je pomagal, ampak mi pustil, da sem rodila v svojem tempu.

Mojo punco sem prvič na sprehod peljala po enem tednu. Na kratek sprehod. Ampak potem vsak dan dlje in za dalj časa. Pri mesecu in pol smo jo prvič peljali nad 2000 metrov. Pri treh mesecih je dobila svoj prvi potni list, pri treh in pol pa je prvič šla z letalom v malo podalpsko državico, da spozna svojo slovensko družino.

Našo pot je z rahlim zmajevanjem z glavo sprejela tudi gruzijska družina in vsi ostali. Saj druge izbire niso imeli. Zmajevali so tudi, ko je bil moj mož res prisoten, že od poroda naprej. Svakinja je izrazila pristno začudenje nad obnašanjem svojega brata. In tudi občudovanje.

In od takrat je življenje res drugačno. Postala sem mama. Oziroma je moj mož postal mama, saj po gruzijsko mama pomeni oče, deda pa pomeni mama. Torej sem postala deda. In res je fajn.

Prvič na letalu.