Ko se spuščam v dolino v trgovino, mi pod nogami škripa sneg. Previdno moram postavljati noge, da mi ne zdrsne na debelem ledu, ki se skriva pod sveže zapadlim pršičem. Pred kratkim smo se preselili v hišo moževe babice, tu zraven bomo spomladi začeli graditi svoj dom. Hiša je stara, sezidana v starem svanskem slogu z dolgim koridorjem in z velikimi okni. V kuhinji imamo veliko peč na drva, ki nas sedaj v zimskem času greje. Sobo, kjer spimo ogrevamo z električnim radiatorjem. Hiša stoji na vrhu predela Lanchvali v Mestii. Do nas vodi ozka cesta med ostalimi hišami in stolpi. Pozimi parkiramo avto nižje in se peš odpravimo domov, cesta je namreč precej strma in težko prevozna. Tako se v trgovino s Saro podava kar z pohodniškim nahrbtnikom. Saro si na najbolj strmem delu posedem okoli vrata, nižje, ko postane bolj položno pa gre sama. V trgovino tako ne hodimo veliko, večinoma greva do bazarju po svežo zelenjavo in po mandarine.
Bela odeja je prinesla nad Svaneti tišino. Pozimi se vse umiri. Zgodaj zjutraj čudoviti odtenki barvajo gore, zunaj pa je ponavadi krepko pod ničlo. Že decembra, najnižje temperature pa bodo januarja po gruzijskem starem novem letu. To je moja tretja zima tu. Navadila sem se na mraz, v moji omari so sama topla oblačila in za izgled čevljev mi ni več mar, samo da ne premočijo. Ampak ta zima je drugačna. Ni miru in spokojnosti ob prihajajočih praznikih.
Smo v vojni!
Vojni za luč. Za toploto. Za elektriko.
V Svanetiju nimamo zemeljskega plina, ki je cenejši kot elektrika. Za ogrevanje uporabljamo samo elektriko in v Svanetiju je zastonj. Naši ledeniki in reke proizvajajo na jezu – hidroelektrarni Enguri, kar tretjino elektrike za celotno Gruzijo in tudi za Abkhrazijo. Imamo še 4 druge hitro elektrarne znotraj Svanetija. Elektrika je bila v Svanetiju vedno zastonj, kar pa ni po godu določenim ljudem in elektro podjetjem.
Zadnji dve leti smo imeli veliko izpadov električne energije, lansko Novo leto smo preživeli v temi. Zadnje tri mesece pa je bilo teh izpadov ogromno. Zadnji v začetku decembra je trajal dva dni in pol. Nihče ni točno vedel zakaj; elektro podjetje, ki skrbi za transformatorje v Mestii je reklo, da so okvare na linijah. Domačini pa so ob preverjanju lokalnih postaj ugotovili, da temu ni tako. Tu nekaj zelo smrdi!
V Svanetiju in v Gruziji je v zadnjih dveh letih porast rudarjev kripto valut. Gruzija naj bi bila na drugem mestu po proizvajanju elektronskega denarja v svetu. Veliko ljudi je v tem videlo dober zaslužek. In domačini so skupaj z elektro podjetjem prišli do zaključka, da so izpadi elektrike povezani z rudarjenjem. Svaneti ima okoli 20.000 prebivalcev in po izračunih elektro podjetja naj bi porabili dnevno enako število kilovatnih ur kot glavno mesto Tbilisi, ki ima 2.000.000 prebivalcev. Zaradi preobremenitev linij so očitno izkljapljali elektriko določenim območjem. Vse dobro in prav. Ampak ko pustiš ljudi v Svanetiju brez luči in ogrevanja sredi zime, ko temperature ponoči padejo pod -20 stopinj, veš da tako nebo šlo. Ljudje so se uprli. Smo se uprli.
Nešteto objavam na socialnih omrežjih so sledili štrajki na ulici. 27. decembra so ljudje zaprli edino cesto do Mestie in vztrajali cel dan in noč. Potem tudi 28. in 29. decembra.
Elektriko smo te dni občasno imeli, ampak tako šibko, da je voda v bojlerjih ostala hladna, pralni stroji so se ustavili sredi pranja, električne pečice pa so lahko delovale samo na minimalnem gretju.
Ljudje v Svanetiju živijo skromno in so vajeni življenja brez elektrike. Dolgo elektrike tu ni bilo oziroma je bila dobava zelo slaba. Moj mož mi je povedal, da v njegovem otroštvu elektrike velikokrat ni bilo več tednov. Turizem pa ne more brez elektrike. Če ne moreš segreti sob za smučarje in obiskovalce naše zimske pravljice, bodo odšli drugam. V večje hotele, ki imajo svoje bencinske generatorje ali pa v druga smučarska središča. Ker je to prva “normalna” sezona po izbruhu virusa in po zaprtju sveta, si ljudje seveda želijo, da lahko normalno delajo in si zaslužijo denar za preživetje.
Ljudje so se 29. na protestu dogovorili, da bodo stvari vzeli v svoje roke. V Svanetiju največ velja prisega posameznika pred ikono ( relikvijo) in bogom, zato so se odločili, da se 30. decembra moški člani vseh družin zberejo v centru pri cerkvi, kjer bo vsak prisegel, da ne rudari oziroma, da ne bo več rudaril. Če koga ne bo, le ta nekaj skriva.
30. decembra smo se komaj prebili z avtom do centra, kje sem pustila Mateta, da gre v cerkev. Toliko avtomobilov še nikoli nisem videla v centru. Prisego pred ikono so opravili vsi moški, Mate mi je povedal, da so bili prisotni predstavniki vseh družin. Prisego je težko prevesti, saj je bila povedana v svanskem jeziku, je pa v bistvu preklela vse rudarje in jih obsodila na smrt, če bodo z rudarjenjem nadaljevali… Prisego so izrekli tudi predstavniki občine in mestni župnik, ki ga tu vsi kličejo mamao. Zanimivo je, da je mamao tudi pred vsemi priznal, da je tudi sam rudaril z enim računalnikom, ampak je prisegel, da ga ne bo več prižgal.
Hkrati so ljudje zahtevali tudi, da prisego opravijo tudi po ostalih vaseh. Tako bi celoten Svaneti opral svoje ime in s tem vrgel kost elektro podjetju, ki se zgovarja na rudarje kriptovalut. Vsem ljudem je namreč jasno, da je glavni cilj države in elektro podjetja, da postane elektrika v Svanetiju plačljiva.
Sama menim, da je za izpade krivo oboje, rudarjenje in želja po denarju elektro podjetja. Saj po eni strani razumem, da bi morali plačevati, ampak tu je dogovor, ki ga je država sklenila s Svanetijem že ob gradnji jeza Enguri v 80 letih prejšnjega stoletja. Dogovor, da v zameno za poseg v nacionalni park in naravno okolje Svanov, dobijo ti elektriko zastonj.
Kaj vse se tu dejansko dogaja in kaj je v ozadju ne ve nihče, lahko samo ugibamo. Dejstvo pa je, da od prisege imamo elektriko. In ni še prišlo do izpada. Zelo nenavaden, nov občutek, saj smo se dnevnih izpadov že prav navadili. Na nočni omarici sem ves čas imela kape in spalno vrečo za Saro v primeru nočnega izpada. Zabavno je bilo tudi opazovati, kako so vsi na plan privlekli polnilcem za telefon vsakič, ko je po izpadu elektrika prišla nazaj. Zaenkrat zgleda, da sta odločenost in trma Svanov zalegli in da smo vojno za luč dobili…
So pa danes, 3.1.2021 v elektro podjetju podali izjavo, da je poraba elektrike še višja kot prej, ampak zakaj sedaj ni izpadov, ne vemo.
Mi pa uživamo. Kaj pa nam drugega preostane? Vsak dan zunaj na snegu, zvečer pa ob topli pečki, šipkovem čaju in kozarcu vina. Lepo nam je, pa če imamo elektriko ali pa ne!
Zgodbe iz Svanetija 