Fotografija. Ujeti trenutki skozi objektiv fotoaparata. Fotografije, ki mi dajejo navdih. Gore, rože, drevesa. Barve. Jesen, zima, pomlad, poletje. Lepota. ~
Author Archives: marmeladaana
Kruh
Spet sneži. Ja spet! Vsak dan od našega starega novega leta se prebudimo v megleno jutro z nekaj centimetri novega snega. Najina jutranja rutina s Saro je vsak dan enaka. Jutranje umivanje zob, izbiranje oblačil, copati. Pa še malo cartanja in čopek, če je pri volji. Potem se po dolgem hodniku odpraviva do vrat, poContinue reading “Kruh”
Vojna za luč!
Ko se spuščam v dolino v trgovino, mi pod nogami škripa sneg. Previdno moram postavljati noge, da mi ne zdrsne na debelem ledu, ki se skriva pod sveže zapadlim pršičem. Pred kratkim smo se preselili v hišo moževe babice, tu zraven bomo spomladi začeli graditi svoj dom. Hiša je stara, sezidana v starem svanskem sloguContinue reading “Vojna za luč!”
In prišla je ona.
Tu v Svanetiju ima noseča ženska nek poseben status. Sedi doma, je dobro hrano in predvsem veliko hrane. Tu in tam gre tudi ven, ampak vedno manj. Po šestem mesecu pa skoraj nič. Če pa že, pa z avtomobilom. O nosečnosti se ne govori in o nerojenem otroku tudi ne. Nekje v začetku devetega mesecaContinue reading “In prišla je ona.”
Divji Svaneti
Temačni vrhovi visokega Kavkaza se dvigajo nad ozke doline iz katerih derejo ledeniški potočki. Majhne vasice so raztrošene vsepovprek. Med starimi svanskimi hišami in lesenimi ograjami se v nebo mogočno dvigajo starodavni stolpi, ki dajejo pokrajini temačen privdih. V Mestii je 6 starih vasic združila moderna gradnja, imamo moderen park, policijsko postajo, upravno enoto, občinskoContinue reading “Divji Svaneti”
Gore.
Nikoli ne bom pozabila tistega vročega semptemberskega dne, ko sem prvič obiskala Svaneti. Ob sedmih zjutraj, ko smo se iz Zugdidija bližali Jvariju, ki je zadnja vasica pred vzponom med kavkaške velikane, sem z odprtimi usti strmela v silhueto mogočnega Kavkaza pred sabo. Gore so me vedno privlačile. Na nek svojevrsten način. Obisk gora, žeContinue reading “Gore.”
Prazniki
Prazniki. Prazniki v Svanetiju pomenijo ogromno, pomenijo vse. Pomenijo, da se tisti dan ne bo delalo. In skoraj vsak dan je praznik. Gruzijci so res en tak poseben narod. Radi praznujejo, se družijo. Skoraj vsak teden lahko najdejo razlog za praznovanje. Poleg rojstnih dni, obletnic, krstov, porok so tu še vsi možni prazniki svetnikov, paContinue reading “Prazniki”
Peta zgodba: Ti čudni časi…
Od nekdaj verjamem, da se želje uresničijo. Če si močno želiš. Res močno. Res, res močno. Odkar sem se preselila sem, sem si želela videti in živeti v Svanetiju pred turizmom. Okusiti mir in tišino ter življenje daleč stran od civilizacije. In niti v najbolj divjih sanjah si nisem predstavljala, da se mi bo taContinue reading “Peta zgodba: Ti čudni časi…”
Četrta zgodba: Kino
Obožujem pozno avgustovske večere. Ko sonce zahaja, pusti na vrhovih okoliških gora rdeč odsev. Celotno nebo pa je obarvano z jagodno rdečo barvo. Takrat samo sedim pred hišo in uživam v trenutku. V zraku lebdi poseben vonj, ki ga lahko vonjaš samo takrat. Sladek vonj po dolgem vročem dnevu in hkrati močan vonja po snegu.Continue reading “Četrta zgodba: Kino”
Tretja zgodba: Prijatelji
Počasi in nežno naletavajo snežinke. K snegu se je napravljalo že par dni. Težki in gosti oblaki, pa oster veter, ki reže do kosti. Hud mraz je nastopil že v začetku novembra, sneg je že oktobra pobelil pettisočake nad Mestio. Zimo tu uradno pričnemo s snegom v Mestii in danes je ta dan. Osmi december.Continue reading “Tretja zgodba: Prijatelji”