Spet sneži. Ja spet! Vsak dan od našega starega novega leta se prebudimo v megleno jutro z nekaj centimetri novega snega. Najina jutranja rutina s Saro je vsak dan enaka. Jutranje umivanje zob, izbiranje oblačil, copati. Pa še malo cartanja in čopek, če je pri volji. Potem se po dolgem hodniku odpraviva do vrat, po poti pa opazujeva novo zapadli sneg in svanske stolpe skozi okna. Skozi vrata po stopnicah, ki jih počasi ampak stabilno prehodi sama. Na terasi pozdravila našega kuža in potem hitro v kuhinjo. Sara pohrusta jutranje jabolko ali banano, ki si ga sama postreže na svojem stolčku, jaz pa ta čas zakuril ogenj. V naši veliki peči, ki služi ogrevanju in kuhanju ter peki kruha.
Tu v Svanetiju se pozimi vse vrti okoli peči. In zakuriti to našo gromozansko peč je umetnost! Ponoči se ohladi, zato moram zjutraj previdno izbrati manjše kose suhega lesa, pa malo papirja in potem piham in piham…in ogenj je tu! Potem moram počakati, da drva res dobro zagorijo, že skoraj zoglenijo, da lahko dodam kos večjega lesa. In potem peč prične ogrevati kuhinjo. Pristavim vodo in si skuham kavo ter pripravim Sari zajtrk. Jajčka, kruh, ovsena kaša, jogurt…vsak dan kaj novega! Zame bi bilo idealno jutro posedanje ob peči, priprava okusne lečine juhe in poslušanje indie rocka, Sara pa ima ponavadi drugačne načrte. Ko zaključi z zajtrkom, steče do omarice z zimsko opremo, si nadane kapo in eno rokavico ter mi z drugo rokavico pomaha ter z iskricami v očeh reče: “Mami, seg, toli!”. Kar v prevodu pomeni, greva ven na sneg. Oziroma po gruzijsko tovli. Oblečeva še kombinezon, šal, tople zimske škornje ter drugo rokavico. Potem vzame malo kruha ter pri vratih čaka, da ji odprem. Ko se oblačim jaz, gre ven, pokliče našega malega kuža in mu kaže kruh. Mogoče ga še malo pogrize, potem pa mu ga le poda. Potem prelagava sneg in gradiva piramide iz drv. Pa opazujeva mogočen Tetnuldi in štejeva njegove oblake. Pa mahava helikopterju, ki na izhodišča vozi turne smučarje. Odkar je tri tedne nazaj s skupino letel tudi Mate, je ko vidi helikopte njen vzklik vedno: ” Hoptej, mama!”
Včasih se s sankami odpraviva v dolino, po nakupih, na bazar po sveže sadje in zelenjavo, na obisk k prijateljem ali pa delat. Sanke obožuje in to je tudi edini način, da lahko sploh kamorkoli prideva po ledu, ki prekriva naše ulice. Vedno s sabo vzamem pohodniški nahrbtnik, da potem noter nabašem kupljene stvari. Živimo na vrhu hriba in pot nazaj je zaradi ledu, svežega in mehkega snega ter strmine tako najlažja. Do naše hiše pozimi pač res težko pridemo z avtom, tako da gremo tudi v trgovino peš.
Večino zimskega časa pa vseeno preživiva v kuhinji. Ob mrzelem, rezkem zraku in temperaturah globoko pod ničlo ti drugega ne preostane. Tako uživava ob knjigah, Sara obožuje obešanje perila, jaz eksperimentiram v kuhinji z začimbami. Začela pa sem peči tudi kruh. Saj sem ga že kdaj prej v Sloveniji, ampak tisto je bilo čisto nekaj drugega. Kruh v Svanetiju je…nekaj kar mora vedno biti doma. Kruh je del vsakega obroka in je simbol doma. Ko se ob večerih peče kruh, se vsi zberejo ob peči ter ob pogovoru čakajo na prvi hlebček, ki ponavadi izgine v parih minutah. Dokler se nismo preselili v Lanchvali, kjer trenutno živimo sami, saj je babica čez zimo v Moskvi, je kruh pekla druga babica. Pa matetova mama. Ali pa smo ga kupili. Nikoli, res nikoli me peka kruha ni pretirano zanimala. Najbrž zato, ker nisem pretiran ljubitelj. Če že, so mi všeč temni kruhi s različnimi semeni…
Ob preselitvi sva kruh kupovala. V pekarni v mestu imajo dobrega. Lavashi ali puri, nizek kruh, ki ga pečejo v velikih glinenih pečeh z ognjem na sredini. Sara peku vsakič navdušeno pove, da bi ona: ” kjuh!”. On pa ji odlomi kos kruha in ji ga poda na sanke. Potem ga z navdušenjem gloda, dokler ne pride mimo kakšen kuža, jo milo pogleda in prosi za kruh z velikimi, lačnimi očmi.
Potem pa sem nekega jutra, ko je Mate že odšel s skupino na turo ugotovila, da imamo v shrambi nekaj vreč moke. V glavi se mi je utrnila ideja…kaj pa če bi spekla kruh? Vzela sem veliko posodo za kruh, v kateri ga vedno mesi babica in preveval me je občutek nemoči, veličine in radovednosti. Ta posoda je gromozanska in ko daš v njo kilo moke, zgleda, kot da komaj prekrije podenj. Torej bo treba dati več. Posodo sem napolnila do tretjine in jo prenesla do mize v kuhinji. Nimam pojma, koliko moke je bilo v njej. Nekaj kilogramov. Po občutku sem potem dodala suhi kvas v sredino v jamico, okrog posula nekaj žlic soli ter z toplo vodo zalila najprej kvas, čez par minut dodala še nekaj vode in pričela mesiti. Ko je bilo testo kompaktno ampak še precej lepljivo sem posodo zaprla in ga dala vzhajat ob peč. Sedla sem na klop, še vedno polna adrenalina in razmišljala, kaj bo nastalo. Naredila sem vse tako, kot naredi babica. Mogoče pa bo!
Čez nekaj ur, ko sem posodo odprla, je testo zraslo že čisto do roba. Očitno je bilo kvasa dovolj! Sara je od navdušenja, ki ga je zaznala pri meni, začela poskakovat in plesat. Skupaj sva potem še enkrat zgnetli testo, ter ga z nožem razdelili na okrogel kovinski pladenj za kruh, da dodatno še drugič vzhaja. Pa še malo moke povrhu. Saro sem potem komaj prepričala, da še ni za jest. Seveda je vseeno poskusila košček testa, ker ona vse poskusi, tudi barve za slikanje in papir.
In potem seveda zabaven del. Pri babici zgleda preprosto. Na pomokanem pladnju pregneteš kepo testa in jo oblikuješ v oval. Pa nujna luknja v sredino in potem testo položiš na vrh peči, da se delno zapeče spodnji del. Potem pa z lopatko v vročo peč. Ta del mi je še kar uspel. Po občutku sem kruh pustila nekaj časa v peči, temperature seveda ne poznam. Ko sem odprla vratca, je kuhinjo napolnil vonj sveže pečenega kruha. Vonj po domu. In ljubezni.
Od takrat vsake par dni zamesim testo. Vsakič je boljše, kruh je bolj rahel, dobila sem občutek za pravo količino soli, vode in kvasa. Poskusila sem ga tudi napolniti z krompirjem in sirom, kot to počnejo gruzijke. Malo sem tudi eksperimentirala in ga napolnila z zeljem in lečo. V tem zimskem vremenu pač rabim malo adrenalina! 🙃
In imeti doma svoj, čisto svoj svež kruh, je neprecenljiv občutek. Sploh ko je pripravljen brez tehtnice in številk. Po notranjem občutku. Kot vse v mojem življenju! ❤️
Zgodbe iz Svanetija 
Hvala za blog. Z veseljem preberem vsako novo objavo. Imam občutek, da sem kar tam z vami na drugem koncu sveta.
LikeLike